Airbeletrina, 26. februar 2019 ― Pred meseci sem šel na pogreb. Točen datum sploh ni pomemben, ker se smrt pač vedno drugače predstavlja. Dobesedno, kar se gotovo dogaja zaradi preprostega razloga, ker je vedno bližje. Govorim o sebi, umrl je pa Ciril Zlobec. Srčno dober človek in zvest prijatelj mu bom rekel, ker me je enkrat sam tako predstavil, ko mi je pisal določeno priporočilo. O tem sem razmišljal, ko sem šel na Žale. Veliko mojih prijateljev se je že poslovilo, zato je takšna samotna pot na pokopališče še toliko bolj žalostna. Koliko priporočil mi je napisal šele Jaša Zlobec. Saj to je bilo neverjetno, mislim tako stkano prijateljstvo. Kako ga pogrešam. Nisem si mogel pomagati, a spomini na Jašo so privreli. Nobenega človeka nisem poznal niti prej niti kasneje, ki bi me tako razumel. Nobenih dolgih pogovorov ni bilo treba. Nobenih prepričevanj. Zaupal sem mu, kaj me tare, in uredil je. Vzel si je par minutk in opravil. Z nekim instiktivnim občutkom je prevzel nase tisto, česar sam nisem mogel opraviti. Seveda je imel podoben občutek do vsega naokoli, kar sem neizmerno spoštoval in se mu vedno znova klanjal. To so bila tista najbolj osnovna druženja, ki si jih sploh ne morem več zamisliti. Kot da so šli podobni odnosi po zlu. Spomnil sem se, kako sem bil zadovoljen, ko je postal urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, in ko sva si rekla vse v redu in prav, toda pri tej založbi naj zaradi najinega prijateljstva ne bi več tiskal svojih knjig. Spomnil sem se, da je bil moja poročna priča, izletov v Bruselj, spomnil sem se, da sva skupaj izdala knjigo,