Konteksti (Tomaž Bešter), 30. junij 2019 ― vir slike: goga.si V eni zadnjih edicij založbe Goga nas poletje čaka odprtih rok z branjem odlične knjige o iskanju doma in poigravanjem z močjo pisca, ki zmore hudo dobro pluti med fikcijo in otipljivo zaznano stvarnostjo in tako megli zgodovino, prežeto z žalostjo s pikrim, a dobro odmerjenim humorjem. Takšno pot, od človeka in njegove tvorne vloge do zgodovine ter od te k suvanju tega istega človeka nazaj, je v izjemnem branju prinesla Irena Duša Draž, ki je prevedla zbirko kratke proze Aleksandarja Hemona, zbrano pod naslovom Vprašanje Bruna. Hemonov prvenec, ki je požel veliko pozitivnih odzivov, povsem upravičeno. Pisanje učinkuje sveže, zelo berljivo, humorno in iznajdljivo, obenem pa nikakor na prvo žogo in brez družbenih premislekov, ki se preko osebne integritete in družine povezujejo v diskurz o zgodovini, geopolitiki in metafikcijskega obvladovanja brisanja meja med fikcijo in stvarnostjo. Med teksti najdemo tudi fotografije, naslovnico pa krasi detajl slike Steva Johnsona, ki so mu oblikovalci knjige dodali zvezdnati konstelaciji, ki napotujeta na tematsko centraliziranje pisanja v sredino med ZDA in Evropo, sam detajl pa še zasukali za devetdeset stopinj, kar razumem tudi kot igranje z artefaktom, ki je že v osnovi ekspresija stvarnosti. V vsem tem se zdi, nalašč ali ne, niti ni pomembno, veliko Aleksandra Hemona. Vprašanje Bruna je zbirka osmih kratkih zgodb različnih dolžin, tehnik in bralnega tempa. V prvi zgodbi z naslovom Otoki, opisuje svojo izkušnjo potovanja in bivanja na Mljetu. Tam seveda izstopa stric Julij, ki pripoveduje zgodbe o preteklosti Mljeta in takole mimogrede navrže kruto zgodbo o strupenjačah, ki so se jih prebivalci Mljeta skušali znebiti z mungi, a si s tem nakopali še večje zlo. Zdi se tipična Hemonova zgodba o nesmiselnosti revolucije v smislu družbene spremembe. Nekateri kraji so usojeni, da imajo težave, ki jih tako rekoč determinirajo vnaprej. Hemon je tu v vlogi devetletnega fanta, ki posluša s