Airbeletrina, 27. februar 2024 ― Nekrolog, pospremljen s fotografijo bežečega pesnika? Tak je bil Danijel Dragojević. Veliki hrvaški pesnik ni dajal intervjujev, se ni udeleževal prireditev, zavračal je nagrade in se ogibal vsakršni javni pozornosti. O strašnem magnetizmu, s katerim Dragojevićeva poezija pritegne bralca, in o osebnem srečanju z umetnikom, ki je sovražil prevajalce, ter o neuspešnih poskusih, da bi ga izdali še v slovenskem prevodu, piše njegov pesniški kolega Uroš Zupan. In ugotavlja: »Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija tistih, ki so za svoje pisanje dobili najvišje – ali pa vsaj najbolj razvpito – priznanje. Nobelovo nagrado za književnost. Poezija Danijela Dragojevića je tako dobra kot poezija Wysławe Szymborske, Tomasa Tranströmerja ali pa Louise Glück, tako dobra kot teksti Boba Dylana, ki imajo oporo v glasbi in čigar glasbo je med poslušanjem prekinila novica, da je Dragojević umrl. In izguba Dragojevića je za duhovni prostor, ki ga ne omejujejo državne meje, tako velika, kot je bila smrt Iva Andrića ali pa Miroslava Krleže.« The post V spomin: Danijel Dragojević (1934–2024) appeared first on AirBeletrina.