Novice

literatura

Pogum biti – samosvoja, polnokrvna, vselej radovedna

Pogum biti – samosvoja, polnokrvna, vselej radovedna

Airbeletrina, 30. januar ― Po petih letih, odkar smo v zbirki Kondor v branje dobili celoten pesniški opus dolgo spregledane Ade Škerl (1924–2009), letošnje leto začenjamo z izbranimi pesmimi Saše Vegri (1934–2010), še ene pesniške prvoborke na Slovenskem, ki s to antologijo sicer ne stopa iz zamolčanosti kot omenjena predhodnica, kaj šele anonimnosti, dobiva pa končno svoje pravo, tj. kanonično mesto v slovenski literaturi za odrasle. Že uvodoma je zato treba izpostaviti izjemno delo, ki ga je z urejanjem, izborom pesmi in avtopoetoloških besedil iz zbirk, revialnih objav in zapuščine, predvsem pa s poglobljeno in pregledno študijo o avtoričinem literarnem ustvarjanju, njeni poetiki, mestu v literarnozgodovinskih tokovih in recepciji opravila Varja Balžalorsky Antić. V sodobni slovenski pesniški krajini, še posebej tisti, ki jo oblikujejo pesnice, vpliva Saše Vegri ni mogoče spregledati. Čeprav je izbor pesmi iz celotnega opusa s posrečenim in pomenljivim naslovom Obhod v času pomembno dejanje, ki omogoča hitro in pregledno seznanitev z avtoričinimi poetikami, neposredno primerjavo med posameznimi zbirkami in revialno objavljenimi pesmimi kot tudi vpogled v posamezne faze njenega pesniškega snovanja, se kot presežek knjige kaže prav spremna študija, iz katere veje ne le literarnovedna razgledanost, temveč tudi nekakšna pesniška, stanovska hvaležnost za zorano ledino: »Če literarna zgodovina poezije Saše Vegri doslej ni postavljala v središče pesniškega kanona, pa ima pesnica v kanonu ‘drugega spola’ vendarle nezamenljivo vlogo izjemnega zgleda naslednjim rodovom pesnic, ki so si morale spričo odsotnosti ženskih glasov v uradni zgodbi slovenske poezije poiskati in stkati lastno matrilinearno tradicijo, na katero so se naslonile in se še naslanjajo, tudi ali predvsem pri naslavljanju nekaterih tem in motivov, ki jih androcentrična tradicija ne more ali jih naslavlja z drug(ačn)e pozicije.« Res, v sodobni slovenski pesniški krajini, še posebej tisti, ki jo oblikujejo pesnice,
Kako se imeti rad

Kako se imeti rad

Knjižnica Slovenska Bistrica, 30. januar ― Predavanje Marjetke in Roberta Marčiča V ponedeljek, 27. 1. 2025, smo v Osrednji knjižnici Slovenska Bistrica gostili prvo predstavitveno predavanja Marjetke in Roberta Marčiča, ki sta mednarodno licencirana in certificirana HYL Workshop trenerja po metodologiji Luise L. Hay ter imata licenco mednarodnega združenja NLP, opravljen mednarodni program Theta healing Praktik po Vianna Stibal ter poznavanje vedske astrologije – djotiš. Predstavila sta se z uvodnim predavanjem Kako vzljubiti sebe oziroma kako se imeti rad ter po dvanajstih korakih do ljubezni in sebe približala omenjeno metodo.  Predavatelja sta izpostavila misel, da to kar nosimo v sebi, vidimo pri drugih, zato  je najpomembneje, da delamo na sebi in svojim pomanjkljivostih. Koraki so temelj, po katerih dosežemo ljubezen do sebe, zato jih je treba v čim večji meri upoštevati in se prenehati kritizirati, si odpustiti, se nehati plašiti, biti prijazni in potrpežljivi sami s seboj, biti prijazni do svojega uma, se pohvaliti, si stati ob strani, ljubiti svoje negativnosti, skrbeti za svoje telo, delati tehniko z ogledalom, se ljubiti v sedanjem trenutku ter se čim več zabavati. Za konec so se udeleženci predavanja prepustili še vodeni meditaciji ter z novim ali obujenim znanjem preživeli poučen večer. Naslednje predavanje bo vključevalo tudi poglobljeno praktično delavnico s temo Kako dramatično izboljšati svoje življenje z uporabo afirmacij. Vabljeni 24. februarja 2025 ob 18.30 v Osrednjo knjižnico Slovenska Bistrica. Janja Halužan
Mojstrovina, ki nam nalije čistega gozdnega likerja

Mojstrovina, ki nam nalije čistega gozdnega likerja

Airbeletrina, 29. januar ― Nekateri avtorji ali avtorice, ki prejmejo Nobelovo nagrado, se upognejo pod pritiskom ob pisanju naslednjih del (poguglajte »Nobel curse«), a Olge Tokarczuk, ki se med drugim podpisuje pod epske Jakobove bukve, to očitno niti malo ne gane. Njen prvi roman, ki ga je izdala kot nobelovka, je izšel leta 2022, lani pa smo ga dobili še v slovenskem prevodu. Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja. Upravičeno. Od fikcijskih zdravilišč nam je gotovo najbolj znan sanatorij Berghof iz velike klasike, romana Čarobna gora Thomasa Manna iz leta 1924, in Empuzij je več kot očitno njegova predelava – skozi oči sodobne, pikre in razgledane avtorice, ki kljub skoraj izključno moški zasedbi (ali pa ravno z njeno pomočjo) v roman zasadi celo plejado humornih in ironičnih bodic, parodij, kritike šovinizma in še česa. Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja. Iz zapuščine zdraviliških zgodb sicer izhaja še nekaj del, v zadnjem času na primer filmska komedija Mladost Paola Sorrentina iz leta 2015, psihološki triler Kako ozdraviti dobro počutje v režiji Gora Verbinskega iz 2017 in kriminalni roman Sanatorij Sarah Pearse iz 2020. Ob vsem naštetem si lahko človek začne nezavedno popevati Welcome Home (Sanitarium) Metallice, potem pa v roke prime Empuzij in se prepriča, kako to počnejo najboljši. Sicer pa je res nekaj na zamejenem prostoru v zakotnem gorovju, kjer se sliši le vztrajno pokašljevanje tuberkuloznih bolnikov, kar v nas vzbuja srh in zato tako dobro učinkuje kot prizorišče. Bolniki so ves čas blizu smrti oziroma je smrt ves čas ob njih. Tako je tudi s protagonistom Empuzija, študentom vodarstva in komunalnega inženirstva iz Lvova, Mieczysławom Wojniczem, ki se
Banalnost zla še zmeraj ubija

Banalnost zla še zmeraj ubija

Airbeletrina, 27. januar ― Danes, ob obletnici osvoboditve Auschwitza in dnevu spomina na žrtve holokavsta, velja vnovič in zopet in znova v roke vzeti temeljno delo Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. Prelomno študijo, v kateri je nemška filozofinja in politična teoretičarka judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) portretirala modernega birokratskega množičnega zločinca, smo v prevodu Polone Glavan leta 2007 dobili v zbirki Koda pri tedanji Študentski založbi, prav kmalu pa bo pri Beletrini v uredništvu Špelce Mrvar izšel ponatis. Četudi bomo letos praznovali 80. obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom, knjiga žal še zmeraj ostaja živa in aktualna. Da, tudi v času, ko čakamo proces in potem še knjigo, ki naj ne bo naslovljena Sojenje v Jeruzalemu, temveč – Sojenje Jeruzalemu. Ovitek ponatisa Eichmanna v Jeruzalemu, ki bo kmalu izšel pri Beletrini. *** Novica, da so zakrinkani agenti izraelske obveščevalne službe Mosad v Argentini odkrili, maja 1960 ugrabili in v Jeruzalem z letalom skrivaj prepeljali nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna (1906–1962), je mahoma obkrožila svet. Odmevala je tudi v Sloveniji, ne samo v medijih. Janez Menart (1929–2004) je še istega leta v zbirki Časopisni stihi (1960) objavil tudi pesem Odkritje ob zadevi Eichmann: Abela nikdar ubil ne bi Kajn, če bi poprej se obrnil nanj z vljudnim vprašanjem: »Ali ste Nemec?« in bi mu Abel odvrnil: »Nein!« Zanimivo, Slovenci smo zelo zgodaj dobili svojo izvirno knjigo o Eichmannu – Herbert Grün (1925–1961) je bil med jugoslovanskimi poročevalci s sojenja in je kot »izredno izdajo« v zbirki Školjka pri Mladinski knjigi bliskovito hitro objavil Proces v Jeruzalemu 1961. Dramaturg, prevajalec in publicist, čigar življenje je istega leta pretrgala prometna nesreča, v reportažnem slogu opisuje Izrael, sodišče in sojenje, navaja sodno dokumentacijo, zaslišanja, pričanja, vrednoti slišano, poudari pa tudi usodo Slovencev. Eichmann je bil poleti 1941 na sestanku v Marib
še novic