Airbeletrina,
21. februar
―
Roman Kar od nekod Lucije Stepančič, ki je lani izšel pri založbi Goga, ima – in ne po naključju – dva prvoosebna pripovedovalska lika, ki pa sta si na las podobna. Prepleteni sta – in niti to ni naključje – tudi njuni življenjski zgodbi (ki pa v romanu pretežno vrtita okoli žensk, v katere se zaljubita), čeprav le posredno in od daleč. Je pa zato tolikanj bolj z obema prepletena zgodba prav tako prvoosebne pripovedovalske likinje, ki pa pride na vrsto šele čisto na koncu romana – večinski delež romana zajema prvi pripovedovalski glas – kar, uganile_i ste, prav tako ni naključje.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«; je pa res, da ta »od nekje prej« ni jasno definiran, zdi se, da bi lahko šel v prostoru in času tako rekoč na katerokoli točko zgodovine, in tako je v bistvu res marsikaj v romanu nekoliko po naključju »kar od nekod«, s »kar ene« točke v zgodovini, čeprav po drugi strani tudi ni, ker je dogajanje popolnoma nezmotljivo umeščeno v čas tranzicije slovenske družbe iz socializma v kapitalizem. Toda po drugi strani je to samo ena, v resnici dokaj subtilno, podtalno priključena pripovedna linija, ki pa se – podobno kot v družbeni realnosti, ki jo živimo – izkazuje za ključno, četudi se, posredno namiguje roman, tudi v tej družbeni resničnosti prerade_i ukvarjamo bolj s svojimi zasebnimi zadevami kakor z družbeno-političnimi.
Ampak saj – zasebno vendar je politično, in Kar od nekod se tega zelo dobro zaveda.
Pravzaprav naslovu navkljub v romanu Kar od nekod nič ne pride »kar od nekod«, ker se vse poraja od »nekje prej«.
Prvoosebni pripovedovalec prve linije, ki ga večina ljudi pozna pod nadimkom Klajderman, ker je bil kot najstnik obetaven pianist, na kar je bila posebej ponosna njegova mama, je precej neznosen tip in tekst je skozi njegovo prizmo precej neznosno tudi prebirati: gre za mladostnika, ki ženske dojema kot predmete – kadar jih ne idealizira –, ki je inte
