Airbeletrina, 28. februar ― Čeprav sem do zdaj užival v procesu prebiranja klasikov, pa ne bi mogel trditi, da sem užival v vseh klasikih. Nekaj me jih je navdušilo, drugi pa so me pustili ravnodušnega. Nekateri so bili odlični, celo boljši, kot sem pričakoval (Odiseja, Stara zaveza, Ciceron), skozi druge pa sem se prebil le z muko in menim, da so se bodisi postarali slabše kot drugi ali pa da bi potreboval bolj specializiran kontekst in bolj osredotočeno zanimanje, da bi me lahko resnično navdušili, da sploh ne omenjamo tega, da bi jih moral verjetno brati v izvirniku. Za Plavta in Terencija na primer pravijo, da sta v izvirniku naravnost odlična, da pa se velika večina sicer genialnih besednih iger žal izgubi s prevodom. Zdaj, ko smo prišli do Galske vojne Gaja Julija Cezarja, pa sem končno povsem padel noter. Gaja Julija Cezarja poznamo vsi, tudi če se nanj najprej spomnimo kot na zlobneža iz stripov o Asteriksu, v katerih sem kot otrok tako zelo užival. Tudi brez poglobljenega poznavanja starodavne zgodovine je nekaj zabavnih dejstev pač del kulturnega kanona. Denimo to, da je vodil vojsko proti samemu Rimu in republiko spremenil v cesarstvo, sebe pa imenoval za prvega cesarja (torej Cezarja). Da je moral za to prečkati reko po imenu Rubikon in da je ob tej priložnosti dejal Alea iacta est (ali »Kocka je padla«). Da ga je umoril konzorcij ljudi, ki so verjeli, da se je spremenil v tirana, vključno z njegovim prijateljem Brutusom (njegove zadnje besede so bile namreč Et tu, Brute? ali »Tudi ti, Brut?«). Njegova koncentracija moči je vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide. Cezar se je rodil v patricijski družini, katere vpliv je počasi zamiral, sam pa je zaslovel s kombinacijo ambicioznosti, politične presoje in vojaških sposobnosti. Na začetku svoje kariere je deloval kot vojak in odvetnik, obenem pa si je prizadeval tudi za strateško sklepanje zavezništev, zlasti s Pompejem in Krasom, v tako ime

Airbeletrina, 27. februar ― Štafeta branja je nova AirBeletrinina rubrika. Začenja niz izmenjevalnih pogovorov med knjižnimi blogerkami in blogerji, v katerih med drugim razmišljajo o poziciji tovrstnih objav znotraj literature in raznolikih praks ter predlagajo nekaj knjižnih naslovov, ki so jih oblikovali ali v zadnjem času zaznamovali. ___________________________________________________________________________________ Mi boste verjeli, če vam povem, da Instagram profil z imenom Booknjiga najprej sploh ni bil ustvarjen z namenom knjižnega bloga? Leta 2018 sem ga ustvarila, da bi raziskala trg knjižnih škatel, ki so jih takrat na veliko promovirali po angleškem Bookstagramu (in jih še danes!), da bi kaj takega pripeljala tudi v Slovenijo. Knjižne škatle so tematsko kurirane škatle, v katerih se dobi nova knjiga (ki je lahko presenečenje) in darilca, povezana z njo, kot na primer pismo avtorja, beležke, svinčniki, kazala, knjižne vrečke ipd. Kaj kmalu sem ugotovila, da je kot samostojno podjetje to nemogoče; v istem času pa sem vpisala tudi študij založništva in se odločila iz teme knjižnih škatel narediti zaključno nalogo. Booknjiga je tako skupaj s spletno stranjo hitro prerasla v profil in blog z objavami o knjigah, literarnih dogodkih in pogovori z različnimi ustvarjalci. Na začetku sem še premišljevala, ali bi pisala v angleščini, pa sem se hitro odločila, da tega nočem, da želim širiti ljubezen do branja in knjig v slovenščini, saj se je že takrat govorilo, da beremo premalo. Pa tudi knjižna skupnost na Instagramu in knjižno blogerstvo sta bila takrat še v povojih, do danes pa sta zrasla že tako, da sem izredno ponosna na vse, ki to skupnost soustvarjamo. Na začetku se je morda zdelo, da podpore knjižnega kroga ne bomo imeli, vendar so tudi založbe in knjižnice uvidele, da smo za takšnimi profili in vsebinami ljudje, ki z veseljem širimo odlične in kvalitetne knjige med ljudi. Moram priznati, da mi je ustanovitev bloga pomagala tudi pri marsikateri (študentski) zaposlitvi, saj