Airbeletrina, 26. september ― Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili. Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem. MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje. Gregor Strasbergar – Štras (Fotografija: Taja Hrovat) Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš? »Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.« Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo? »Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi m

Airbeletrina, 24. september ― Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo. Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje. Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah. Fotografija: osebni arhiv Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice! Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil