Sodobnost, 1. junij ― Listje mavričnih barvnih odtenkov polni ulice Kjota in okrašuje rjave razvejane žile dreves, ki se dvigajo visoko proti nebu. Jutranja meglica pričara nekoliko melanholično vzdušje, a le za kratek čas. Ko se meglica razkadi, se izza goste in motno sivkaste zavese prikaže toplo jesensko sonce, ki mestu pokloni bolj živahno podobo. Sončni žarki pridušeno sivino mesta spremenijo v bogato platno oranžne, rdeče in zlate barve ter ga napolnijo z zvokom ptic in lesketajočih se vodnih kapelj. Sonce prijetno gladi moja hladna lica, greje pročelja lesenih stavb, osvetljuje radovedne potepuške mačke ter razkriva kamnite poti, ki vodijo v skrivne kotičke mesta. Stopim na dvotirno kamnito pot, Tetsugaku no Michi, za katero pravijo, da pripada pesnikom in filozofom. Obojim ta tihi, neobljudeni in z drevesi obdani prostor poklanja nežen spokoj, v katerem se njihov duh nemoteno sprehaja in odkriva skrivnosti življenja. Med hojo opazujem listje na drevesih, ki se v lahnem vetru nežno pozibava. Vetru dovolim, da mi mrši lase in mi, obdani s padajočim listjem, na obraz nariše nasmeh. Med hojo preštevam leta, ki so za menoj, obraze, ki so še vedno ob meni, in spomine na vse tisto, kar sčasoma zbledi. Kakor moji spomini tudi jaz za seboj ne puščam sledi. Vse dokler ob mojem desnem ušesu ne zabrenči čebela, ki s tihim brnenjem prebudi moje zavedanje o poti, po kateri hodim. V tistem trenutku za seboj začutim stopinje, ki so tako drobne in tihe, da ne morejo pripadati človeku. Obrnem se in opazim črno-belo mačko, ki mi zvesto sledi in me opazuje prav tako radovedno, kot jaz opazujem njo. Prehiti me, nekoliko pospeši korak in hodi pred menoj, kakor da me želi voditi. Vsake toliko se obrne, da bi videla, ali ji še sledim. Opazujem njeno spretno hojo, ko opazim, da se približujeva oznaki za konec poti. Mačka še nekoliko pospeši hojo, nato pa skoči na večjo skalo, ki stoji ob poti. Na njej sedi vzvišeno in elegantno, kakor da bi bila tudi sama del tega okamnelega obličja. Ob mačj

Sodobnost, 1. junij ― »Sončnica se je nagnila, o, da ne bi se zlomila!« »Dajte, no, kaj prebrat!« nenačrtovano zleti iz mojih ust. Stojim pred množico nadobudnežev, ki se jim obrazi, ko jih takole nagovorim, skremžijo v neodobravajoče grimase. »Briga me za domače branje, briga me za bralno značko! Važno je, da berete! Vzemite knjigo, eh, vzemite katero koli besedilo in berite,« se, presenečena nad svojo iskrenostjo, slišim reči. Moj ton je sicer prepričljiv, a potrebujem tudi argumente. »Prosjačim vas, ker sem sebična: med vašimi možgani so tisti, ki bodo čez nekaj desetletij operirali moje kolke. In te vaše možgane branje spreminja tako, da so učinkovitejši!« Med učenci pritajeno završi. »Če že ne zaradi mene in mojega rotenja, potem berite vsaj zaradi tridesetletne verzije vas samih, ki vam bo – z dobro kariero in še boljšo plačo – preprosto hvaležna.« Denar? Resno? Podkupila bi jih z lažnivo obljubo zaslužka kot posledice ukvarjanja z leposlovjem? Če česa, potem me je življenje naučilo ravno obratnega: zaradi ljubezni do knjig imam slabo plačano, predvsem pa precej zahtevno delo, ki mi pobere toliko energije, da je potem zmanjka za domače, za moje ljudi. Na tale visokoleteči uvod bi se morala bolje pripraviti, pomislim. Še dobro, da je roditeljski za šestošolce šele naslednji teden – pred starši bo treba biti prepričljivejši. Iz učilnice seveda odidem poklapana.   Kot osnovnošolska učiteljica slovenščine sem prepojena s skrbjo zaradi slabe bralne pismenosti mladine, saj se utapljamo v podatkih raziskav, ki ugotavljajo upad bralnih navad ter vsesplošno krizo poglobljenega znanja. Zdi se mi celo, da so mladi (skupaj s starši) ozaveščeni in da se težav zavedajo. Tudi tisti, ki se v uvodnih urah odkrito norčujejo iz svojega nebranja, to počnejo z nekakšnim očitajočim podtonom, za katerega se zdi, da ga okolica od njih pričakuje. Pa vendar je občutek, ko skušaš pametovati o rešitvah, soroden tistemu, ki spremlja okoljevarstvene ukrepe – hromeča breziz

Sodobnost, 1. junij ― A: ali vidiš kakšne povezave med Descartesovim konceptom demona in pojavom umetne inteligence. dobro premisli   B: Odlično vprašanje – in v resnici zelo sodobno. Povezava med Descartesovim »zlim demonom« (genius malignus) in umetno inteligenco (UI) odpira filozofsko, epistemološko in etično razpravo o resničnosti, zaznavi in zaupanju v znanje. /…/   A: naredi daljši analitični prispevek z vključitvijo sodobnih filozofov   B: Ko je René Descartes v 17. stoletju pisal Meditacije o prvi filozofiji, si verjetno ni predstavljal, da bo njegov miselni eksperiment o »zlem demonu« nekoč postal eden ključnih simbolov tehnološke dobe. Demon, ki človeku podtika lažno resničnost in ga zavaja, da sprejema navidezne podobe kot resnične, je bil prvotno zgolj orodje radikalnega dvoma – način, kako preveriti trdnost človeškega mišljenja. Toda v 21. stoletju se ta demon vrača. Ne več kot metafizična grožnja, temveč kot tehnična: umetna inteligenca, ki ustvarja besedila, slike in znanje z neverjetno prepričljivostjo, a brez zavesti o resnici. Descartesov demon je bil plod domišljije, današnji pa je plod podatkov. /…/   A: si prepričan, da je Descartesov demon plod domišljije? Poznam vire, ki kot podlago navajajo baročno tragikomedijo, sojenje duhovniku Grandierju …   B: Odličen pomislek – in zelo upravičen. To vprašanje je na presečišču filozofije, zgodovine idej in kulturnega konteksta 17. stoletja, v katerem je Descartes deloval. V času, ko Descartes piše svoje Meditacije, je Francija še vedno pretresena zaradi sojenj čarovnicam, eksorcizmov in demonoloških procesov. Eden najznamenitejših je prav tisti, ki ga omenjaš – primer duhovnika Urbaina Grandierja iz kraja Loudun (1632–1634). /…/ Descartesov »zli demon« (genius malignus) je bil pojem, s katerim je filozof poskušal razstaviti vsa prepričanja, dokler ni našel enega, ki bi bilo nedvomno resnično. V Meditacijah si je predstavljal bitje, ki ga zavaja pri vsakem zaznavanju – da verjame, da sedi,