Novice

literatura

Namesto spomina nasilje

Namesto spomina nasilje

Airbeletrina, 14. julij ― Ko je srbski pisatelj Vladimir Arsenijević v soboto, 11. julija, izstopil iz taksija pod Brankovim mostom v središču Beograda, se je proti njemu napotila skupina mladih moških. Na istem kraju bi morali nekaj ur pozneje pripraviti komemoracijo ob 31. obletnici genocida v Srebrenici. Namesto nje so ga napadli in pretepli, nato pa je bil dogodek odpovedan. Vladimir Arsenijević / Foto: Arhiv Beletrine Arsenijević, pisatelj, mirovni aktivist in eden od ustanoviteljev organizacije KROKODIL, je na prizorišče prišel pred začetkom priprav. Komemoracijo je pod geslom »Ljudje pomnijo ljudi« pripravljala koalicija nevladnih organizacij, fundacij, umetnikov in aktivistov, ki si prizadevajo ohranjati spomin na žrtve genocida. Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372, dogodka pa naj bi se udeležil tudi nizozemski veleposlanik. Na prostoru pa je bila že skupina približno dvajsetih do tridesetih mladih moških. »Takoj ko sem izstopil iz taksija, so se odpravili proti meni in me obkolili,« je Arsenijević dan po napadu povedal za televizijo Nova. Iz večje skupine naj bi se nato izločilo pet ali šest posameznikov, ki so mu stopali tik pred obraz, ga žalili in začeli udarjati. Po njegovih besedah so mu grozili, da je prvi na njihovem seznamu in da je »prišel konec«. Na prizorišču so se pojavili grafiti »Ratko Mladić heroj«, »Slava VRS« in napis o 3627 srbskih žrtvah. Organizatorji so komemoracijo zaradi napada in nevarnosti za udeležence odpovedali. Istega večera je Iniciativa mladih za človekove pravice drugo komemoracijo pripravila na Trgu republike, kjer so v spomin na žrtve prižigali sveče. Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372 Od žalitev do udarcev Prve medijske informacije so dogodek opisovale kot spor, ki naj bi se začel, ko je Arsenijević poskušal preprečiti pisanje po objektu. Iz njegovega pričevanja in poznejše izjave KROKODIL-a pa izhaja, da je bil napad nep

Voranc med arhivom in legendo

Airbeletrina, 13. julij ― Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Vsak trenutek nas lahko preseneti nov vir, ki dopolni ali celo spremeni pogled na posamezen dogodek, obdobje ali zgodovinsko osebnost. Letos denimo obhajamo 100. obletnico smrti Srečka Kosovela, za katerega življenje in delo bi lahko rekli, da ga poznamo do potankosti, predvsem po zaslugi neutrudnih raziskovalcev, ki so dneve, tedne ali celo mesece preživeli v takih ali drugačnih arhivih. Podobno se odstira tudi pajčolan, ki je doslej skrival nekatere manj znane podatke in zanimivosti o življenju ter delu Prežihovega Voranca. Za to je zaslužen mariborski dramatik in pisatelj Tone Partljič. Med bralce je namreč lani jeseni, ob simpoziju na Ravnah na Koroškem, posvečenem koroškemu socialnemu realistu ob 75. obletnici njegove smrti, prišla romansirana biografija, ki obravnava pisateljevo življenje od približno sedemnajstega leta starosti do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Partljiču zgodovinske teme niso tuje, kar potrjujejo dela, ki jih je v zadnjih letih objavil pri Beletrini (Ljudje iz Maribora, Ljudje z otoka, Veter z vzhoda idr.). Ista založba je izdala tudi Voranca, za zdaj prvi del celotne zgodbe. Iz programa za leto 2026 pa je razvidno, da bo drugi del med bralce prišel septembra letos. Nadaljeval bo časovni lok prve knjige in hkrati razkril nove podatke ter zanimivosti o enem najprepoznavnejših Korošcev. Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju. Med njimi gotovo izstopa realist Ivan Tavčar, ki je bil hkrati literat, vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan. Večina naših ustvarjalcev, ki se je preizkusila v politiki, pa je bila na tem področju precej manj uspešna, nekat

Lepo v slabem in zgodovinsko v fikciji: El Cid 

Airbeletrina, 10. julij ― Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film V hlevu [Barnyard]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih Aca Venture in Vsemogočnem Bruceu. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce Barnyarda, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Serija je Ministrstvo za čas [El ministerio del tiempo]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Juliá

Izjava DSP glede zmanjševanja sredstev na področju kulture

Društvo slovenskih pisateljev, 9. julij ― Društvo slovenskih pisateljev se pridružuje zaskrbljenosti številnih organizacij in ustvarjalcev zaradi negotovosti glede financiranja kulturnih programov. Kultura ne bi smela biti predmet zmanjševanja sredstev, saj ohranja slovenski jezik, krepi narodno identiteto, varuje kulturni spomin ter predstavlja enega ključnih temeljev razvoja družbe. Delimo skrb vseh ustvarjalcev in organizacij, ki jih nastale razmere neposredno zadevajo. Zavzemamo se za jasne in predvidljive pogoje, odprt dialog ter spoštovanje prevzetih obveznosti države do vseh deležnikov na področju kulture.
še novic