Vižgalivanje

Airbeletrina, 10. avgust ― Prvi pomen, ki ga pri besedi meja zasledimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je: črta, ki ločuje, razmejuje države, ozemlja. Tu po Srebrnem bregu so jo potegnili pred več kot sto leti. Nevidna lisa, sestavljena iz tankih belih količkov – vsak premore svojo šifro – tako že dolgo ločuje zamejstvo od matične domovine. V nekdanjih časih je bila, čeprav nepredušno zaprta, posekana in pokošena, danes pa je zaraščena. Ko 110-kubični motor že nekaj časa stoji in se njegov cilinder postopoma ohlaja, mi oči pristanejo na karburatorju, s katerega je padla kromirana rešetka, prepotrebna za pravilno delovanje zračnega filtra. Hitro pomislim, da mora ležati kje na cesti ali ob njej. Pri zadnjem postanku na Gornjem Seniku je bila še na svojem mestu. Od naselja me ločujejo slabi trije kilometri. Treba bo voziti počasi in imeti oči na pecljih. Kolesi se znova zavrtita v zamejstvo, okrog mene je sam gozd, nekakšno nadaljevanje Goričkega. Jeseni je tu meka za gobarje. Vonj po trohnobi listov se meša s tistim jurčkov. Po slabem kilometru se pred menoj nariše nenavaden prizor. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja. Zelo verjetno ne ve, za kaj gre, še manj pa si predstavlja, da jo iščem tudi sam. Ropotanje dvotaktnika utihne, ko dovolj časa vztrajno držim prst na rdeči tipki, ki se nahaja na prednji luči. S pritiskom nanjo se spojita žici, ki prekineta delovanje platin, kondenzatorja in navitja. Motor se ustavi, ker ostane brez iskre na svečki. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja Nekaj trenutkov si zreva iz oči v oči in nič ne rečeva. Šele nato m
Romain Gary: Beli pes

Romain Gary: Beli pes

MMC Knjige, 8. avgust ― Romain Gary je francoski nacionalni zaklad in veliki posebnež tamkajšnjega kulturnega in političnega prostora, Beli pes pa eden tistih romanov, ki kljub dolgi bradi (objavljen je bil leta 1970) ohranja status večno aktualnega dela.
Moja, tvoja, Homerjeva, Nolanova Odiseja

Moja, tvoja, Homerjeva, Nolanova Odiseja

Airbeletrina, 7. avgust ― »Nolan je uničil Homerja.« »To sploh ni Odiseja.« »Casting je katastrofa.« »Sram bi me bilo napisati kateri koli del tega scenarija.« »Zakaj je to videti kot generični vojni film?« »Nolan je precenjen.« »Helena naj bi bila najlepša ženska na svetu. In bela.« »Zakaj je Agamemnon videti kot srednjeveški vitez?« »To ni Grčija bronaste dobe.« »V filmu o Grkih ni grških igralcev.« »Nolan je preveč poenostavil Odiseja.« To je le nekaj izmed tisočev komentarjev, ki so v zadnjih tednih preplavili družbena omrežja. Zdi se, da OdisejoChristopherja Nolana ta hip komentira skoraj vsak, ki ima »pet minut časa«. Zdi se, da mora imeti vsak, ki da kaj nase, mnenje o filmu in Homerjevem epu. Že dolgo ni bilo filma, ki bi sprožil tako intenzivno javno razpravo. Kar je odlična priložnost, da skozi filmsko kritiko spregovorimo ne le o Nolanovi reinterpretaciji antičnega epa, temveč tudi o tem, kako se na njenem primeru prepletajo družbena omrežja, ekonomija pozornosti in sodobno trženje filmov. Če so družbena omrežja nekoč filme predvsem oglaševala, jih danes vse bolj tudi sooblikujejo. In vplivajo na način, kako jih javnost sprejme, razume in vrednoti. Foto: Taylor Umphenour +universal+nolan Zakaj o Odiseji govori ves internet? Začeti je treba s temeljnim vprašanjem – zakaj o Odiseji Christopherja Nolana naenkrat govorijo tako rekoč vsi? Odgovorov je več. Prvi je očiten: Nolan je ena največjih hollywoodskih blagovnih znamk, ki že z imenom pritegne široko občinstvo. Tako kot na primer James Cameron. Po uspehih filmov Oppenheimer, Dunkirk, Medzvezdje, trilogije o Batmanu in številnih drugih uspešnic je vsak njegov projekt globalni kulturni in hkrati – se razume – komercialni dogodek. To ni film, ki ga greš ali ne greš gledat. To je film, ki si ga ogledajo tudi ljudje, ki v kino sicer praktično ne hodijo. Kar v svetu družbenih omrežij pomeni, da njegovi filmi že zdavnaj niso zanimivi le filmskim kritikom in filmofilom, ampak o

Program 41. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica

Vilenica, 7. avgust ― Program 41. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica prinaša raznolik niz literarnih večerov, pogovorov in srečanj z domačimi in mednarodnimi avtorji na prizoriščih v Ljubljani, na Krasu, v Kopru, Trstu ter na avstrijskem Koroškem. Med letošnjimi literarnimi gosti so osrednji nagrajenec Serhij Žadan, slovenski avtor v središču Tone Škrjanec ter Ann Cotten, Velibor Čolić, Stefan Feinig, Said … Continued
Pogled, ki se vrača

Pogled, ki se vrača

Airbeletrina, 7. avgust ― Med Grosupljem in Kočevjem se vlak prebija skozi dolino Dobrepolja, mimo polj, gozdnih robov in postaj, na katerih zjutraj čakajo ljudje, ki se vozijo na delo. Ob tej progi, v Vidmu v Dobrepolju, živi Franci Novak – pesnik in pisatelj, ki je prav tej vožnji posvetil nagrajeni cikel Vlak Grosuplje–Kočevje. Jutranje vožnje, postaje, podeželska pokrajina in ljudje, ujeti v vsakdanji ritem dela, so del motivnega sveta, iz katerega že poldrugo desetletje gradi svoj prepoznavni pesniški in kratkoprozni opus. Novak, rojen leta 1969, se poklicno ukvarja s pripravo za tisk in grafičnim oblikovanjem, pomemben del njegovega ustvarjalnega zanimanja pa predstavlja tudi fotografija. V njegovem pisanju imajo zato posebno mesto natančno izrisani prizori, drobne podrobnosti in podobe, ki se pred bralcem sestavljajo počasi. Septembra bo njegova tretja pesniška zbirka Zgodbe o tebi ena od šestih knjig, postavljenih v središče letošnjega Prangerja. Foto: Osebni arhiv Pozni prihod V literarno javnost je vstopil razmeroma pozno. Ko je leta 2011 pri Mladinski knjigi izšel pesniški prvenec Otroštvo neba, je imel dvainštirideset let. Knjiga je bila nominirana za Veronikino nagrado, vendar se je Novak že leto prej predstavil z zmago na mariborskem Pesniškem turnirju: za Januarske dneve je postal vitez poezije. Leta 2012 je s pesmijo Ljudje kot rastline zmagal še na Evropskem pesniškem turnirju. Sledila je zbirka kratkih zgodb Podnebne spremembe (LUD Literatura, 2014), nato druga pesniška zbirka Vračanje pogleda (Hiša poezije, 2018), izbrana na natečaju Sončnica, vsa nora od svetlobe in nominirana za Jenkovo nagrado. Zgodba Obvoz je leta 2019 osvojila prvo mesto na natečaju AirBeletrine, dve leti pozneje pa je postala naslov zbirke, za katero je Novak leta 2022 prejel nagrado novo mesto short. Istega leta je nagrado Fanny Haussmann dobil njegov cikel Vlak Grosuplje–Kočevje; leta 2025 jo je prejel še drugič, za cikel Podeželje. Tistega leta je
še novic