Airbeletrina, 23. oktober ― Če sodobni ples v svoji nebesednosti že tako velja za eno težje berljivih zvrsti performativnih umetnosti, se festival Spider pod umetniškim vodjem, koreografom in plesalcem Matejem Kejžarjem že od leta 2010 osredotoča na tisti del sodobnega plesa, ki je najtežje berljiv oziroma je onkraj berljivih kodov koreografije in hierarhij. Ena od referenčnih točk te programske politike je gotovo Kejžarjev krajši staž plesalca v skupini Rosas famozne belgijske koreografinje Anne Terese De Keersmaeker in Kejžarjevo posledično iskanje izhoda iz estetike te in podobnih skupin. De Keersmaeker je v 80. letih prejšnjega stoletja s svojim prepletom vplivov ameriškega postmodernega plesa poznih 60. let ter Tanzteatra Pine Bausch iz 70. let ključno sooblikovala evropsko sceno sodobnega plesa. Iz postmodernega plesa izhajata njen pristop plesnega minimalizma in permutiranja natančnih gibov, ki pa sta odeta v gledališko-plesno estetiko kostumov in likov. V tem sodobnoplesnem pristopu je naloga gledalcev po eni strani razbirati koreografski kod permutacij, hkrati pa se tudi potopiti v poetiko spoja gledališkega lika in plesnih gibov. Poleg tega plesnega modela, ki se lahko nagiba ali bolj v minimalistično ali bolj v plesnogledališko smer, pa moram grobim koordinatam evropske sodobnoplesne scene dodati še dva protipola. Na eni strani so še vedno pogoste tehnicistične estetike poveličevanja virtuoznosti, kjer naj bi gledalci občudovali z dolgim treningom proizvedeno veščino in se s tem hierarhično podredili nastopajočim. Na nasprotnem delu spektra pa imamo sklop postkonceptualnih pristopov, ki z izhajanjem iz konceptualnega plesa kombinirajo ples, performans in gledališke kode; rezultat pa so dela, katera mora publika predvsem racionalno razbirati ter kontekstualizirati. Kejžar je festival Spider s podnaslovom »festival radikalnih teles« postavil namerno nasproti vsem tem težnjam k berljivosti, ki jih bere tudi kot težnje h komercializaciji oziroma komodifikaciji sodobnega plesa v

Airbeletrina, 21. oktober ― Hvalnica prevajanju: zapletanje univerzalnega, esej francoske filologinje, filozofinje in prevajalke Barbare Cassin, nas postavi na presečišče dveh dejavnosti: filozofiranja in prevajanja. Perspektiva je izvirna in vsekakor pomembna. Ključni premiki v filozofiji dvajsetega stoletja, ki še danes določajo njene pristope, so povezani z napadom na metafiziko. Eden od njih je tako imenovani jezikovni obrat, na katerega so se pripravljali različni filozofi in logiki, dovršil pa ga je Wittgenstein. V zgodnji fazi je raziskoval odnos med jezikom in resnico skozi logiko ter prišel do nekakšnega filozofskega kvietizma, ki izhaja iz prepričanja, da metafizične, etične in estetske izjave v okvirih logike nimajo resničnostne vrednosti, zato jih je treba iztrgati filozofiji ter jih prepustiti transcendenci, poslušanju glasbe, delovanju … Pozneje, ko je razvil teorijo jezikovnih iger, pa je prišel do sklepa, da niti logika ne določa nekega transcendentalnega resničnostnega razmerja med jezikom in svetom ter da so vsi filozofski problemi pravzaprav nesporazumi, ki izhajajo iz zlorabe običajnega jezika. Odnos med jezikom in občeveljavnimi resnicami, do katerih si lasti pravico tradicionalna filozofija, je tudi izhodišče razmisleka Barbare Cassin, ki prevaja, med drugim, iz stare grščine, jezika, v katerem so se oblikovali temelji zahodne filozofske tradicije (pa tudi arabske). Do tega jezika ima ozaveščen odnos. Je jezik, ki so mu Grki pripisovali ultimativni smisel, Logos, medtem ko so ga odrekali barbarom. Do univerzalizirajoče drže je ves čas kritična in upravičeno opozarja, da univerzalistični projekti vselej implicirajo nadvlado, četudi se predstavljajo kot odrešiteljski. To lahko potrdimo s številnimi primeri. Ustanovitelji liberalne politične misli, kot so Locke, John Stuart Mill in de Tocqueville, denimo sočasno z govorom o svobodi zagovarjajo najokrutnejše kolonialne projekte. Kadar govorijo o demokraciji, predpostavljajo, da drugi zanjo niso zreli

Airbeletrina, 20. oktober ― Francoska novinarka, pisateljica in aktivistka maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, od leta 2021 z družino živi v Lizboni in svoja dela izdaja pri sloviti francoski založbi Gallimard. Odraščala je v premožni, liberalni in francosko govoreči družini v Maroku, obiskovala francoske šole in se pri sedemnajstih letih preselila v Pariz, kjer je študirala politologijo in medijske študije. S pisateljevanjem se je pričela ukvarjati, potem ko je zaradi aretacije v Tuniziji kot posledice poročanja o arabski pomladi za pariško revijo Jeune Afrique, za katero je pisala med letoma 2008 in 2013, opustila novinarski poklic. Zavrnila je ponudbo Macrona za mesto ministrice za kulturo in sprejela položaj njegove osebne predstavnice za frankofonijo. Leta 2020 je prejela nagrado Simone de Beauvoir za boj za pravice žensk, leta 2023 je kot prva francosko govoreča pisateljica predsedovala mednarodni Bookerjevi nagradi, leto kasneje jo je francoski gledališki in operni režiser Thomas Jolly izbral za soavtorico otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger, lansko leto pa je bila članica žirije filmskega festivala v Cannesu, ki ji je predsedovala Juliette Binoche. Javno kritizira kriminalizacijo homoseksualnosti v Maroku, obsoja genocid v Gazi, je zagovornica gibanja MeToo in osebne odločitve muslimank pri zakrivanju obraza. Leïla Slimani: V ljudožerčevem vrtu Prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026 (zbirka Kapučino). Ob romanih piše tudi nefikcijsko literaturo. Leta 2021 je pri založbi Éditions Stock izšla njena pripoved Le Parfum des fleurs la nuit (Vonj cvetja ponoči), avtobiografski in refleksivni prikaz pisateljskega poklica, v letošnjem letu pa je Gallimard izdal njeno delo Assaut contre la frontière (Napad na mejo), za avignonski festival napisano obrambo večjezičnosti. V slovenščini je na voljo avtoričinih pet romanov, za izdajo katerih je poskrbela Mladinska knjiga. V prevodu Saše Jerele je leta 2019 izšel av