Radio Študent, 18. maj 2016 ― Qilin / Slowfoot Records, 2016   Ob vsej poplavi aktualne glasbene produkcije je izrazito težko vse, kar nam prihaja nasproti, zares vzeti v obzir in smiselno klasificirati. Nasploh se takšne težave pojavijo ravno na področju popularne kulture. Ker je tukaj ciljna publika najbolj široka, je tudi najmanj prilagodljiva oziroma potrebuje več časa za adaptacijo. Zato ni nič čudnega, ko na komercialnih radijskih postajah slišimo po njihovem aktualne komade še iz prejšnjega stoletja. To se zdi problematično predvsem, ker se (kljub pomanjkljivemu izpostavljanju) v okviru javne distribucije pojavlja dovolj kvalitetne nove glasbe, ki bi sicer po vseh kriterijih morala nastopiti pod oznako popularne kulture, a vendar zanjo tam ni prostora. Ena izmed zasedb, ki bi se lahko soočala s podobnimi težavami, je tudi Phall Fatale, katere album Moonlit Bang Bang bomo v nadaljevanju vzeli pod drobnogled. Phall Fatale je zasedba izjemnih glasbenikov iz različnih koncev Evrope, ki jih, sodeč po zvočnem izrazu, ni strah združevati nečesa povsem tradicionalnega in pa potem nečesa izrazito eksperimentalnega v enoten končen produkt. Phall Fatale sestavljajo Joana Aderi, vokalistka in komponistka, ki se glasbeno udejstvuje predvsem skozi probleme stikov organskega in elektronskega v zvoku; vokalistka Joy Frempong, ki se s svojevrstnim pristopom k elektroniki najbolj domače počuti na impro/jazz prizorišču; John Edwards, basist z bogato kariero, igral je namreč tudi z Evanom Parkerjem, Johnom Butcherjem, Petrom Brötzmannom in podobnimi; potem še en basist, Daniel Sailer, ki se najraje udejstvuje na področju ekperimentalne in improvizirane glasbe; nenazadnje pa še človek, ki je združil našo dotično celoto Phall Fatale, bobnar Fredy Studer, ki velja za pionirja bobnarske improvizacije, še danes pa igra tudi v mnogih drugih projektih. Temelje zvoku skupne zasedbe so postavili že z albumom Charcoal from Fire, ki je luč sveta ugledal v letu 2011. Prevladujoča struktura njihove gl

Radio Študent, 18. maj 2016 ― Klub Gromka, 19. 5. 2016   Če že v Ljubljani nimamo prav veliko opravka z enim izvornih pomenov underground scene, namreč s kontekstom ilegalih dogodkov, katerih lokacijo in čas izvemo le nekaj ur pred samim dogodkom, pa smo s četrtkovim koncertom Inhibis in Hombre Malo le doživeli nekaj vsaj primerljivega. Najava koncerta se je namreč pojavila na spletu le nekaj dni pred samim dogodkom, vendar je bila najverjetnejša posledica tega zgolj bolj žalostno vzdušje. Obiskovalce bi namreč skorajda lahko prešteli na prste rok in nog. Večerni program je bil sicer dobro strukturiran, od zvočno lažjih Inhibis, ki so svoj nastop vseskozi stopnjevali do mere, ko so štafetno paličico lahko kar se je dalo neopazno predali glavnim gostom večera Hombre Malo, ki so nato v relativno kratkem, a sladkem času prijetno zaokrožili večer v celoto. Inhibis so domača, lendavska zasedba, ki se glasbeno udejstvuje vsaj od leta 2013, ko so se na internetih pojavili prvi zametki njihovih izdaj. Dobesedno gre za relativno mlado zasedbo, katere člani pa že zdaj kažejo veliko potenciala. S preprosto sestavo basa, bobna in kitare se brez večjih težav sprehajajo med polji inštrumentalnega, na trenutke psihedeličnega rocka, ki pa se povsem tekoče in brez težav kdaj prelevi tudi v svojo metal različico. Sicer ne izgleda, da bi se svoj nastop trudili kakorkoli performativno prirejati zavoljo publike, basist je bil namreč celoten koncert obrnjen s hrbtom proti nam, prav tako pa dejstvo, da v bendu nimajo vokalista, že napeljuje tudi na to, da obstaja odprto vprašanje, kdo se bo, če se bo, pogovarjal s publiko. Njihov nastop se tako giblje bolj na stičišču javne vaje in jam sessiona, a vseeno deluje, saj mešanica žanrske večplastnosti poslušalca hipnotično vpotegne vase in ga zlepa ne izpusti. Po krajši pavzi so oder in prostor pred njim zasedli Hombre Malo. Gre za zasedbo, katere člani trenutno ustvarjajo v Oslu na Norveškem, čeprav jih je veter prinesel z različnih smeri neba. Bend