Radio Študent, 3. julij 2016 ― Ba Da Bing, 2016   Dvojec Cross Record se je pri ustvarjanju novega projekta Wabi Sabi oklenil preskoka iz medlih in statičnih loop spojin v vznemerljive in prikupne skladbe, oplemenitene s kitarskimi primesmi ameriškega bluesa. Na albumski predhodnici Be Good poslušalec bdi nad monotonimi sintetičnimi efekti, repetitivnostjo zaprašenega glasu Emily Cross in minimalno zvenečim strunskim doprinosom Dana Duszynskega. Čeprav se v osnovi aranžmajev še vedno držita repeticij in loop efektov, je novi plošček Wabi Sabi slušno privlačnejši, ker jima je vanj uspelo vliti bistveno več ustvarjalne identitete. Kot bi prvič namignila na mestece Dripping Springs, od koder prihajata. Z Wabi Sabi je zakonski par Cross in Duszynski za poslušalca ustvaril majhno stekleno zatočišče, ki ga kot s kapljicami dežja kropijo raznoliki strunski in tolkalni detajli. Pod slednje se podpisuje tolkalist Thor Harris, ki ga poznamo iz zgodnjega obdobja ameriške zasedbe Shearwater, trenutno pa je redni član velikih Swans. Pridružil se jima je s fascinantnimi melodičnimi ritmi, povzpel dvojec na novo raven in se tako odkupil za premor, ki ga je od plošče The Golden Archipelago sklenil z Jonathanom Meiburgom. S Harrisom sta Emily in Dan povzročila udarnejšo instrumentalno neurje, ki se je skozi album vselej razkadilo v sproščujoči, ne pa tudi v razvedrilni maniri. Po nevihti, ki jo povzroči Cross Record, ne posije sonce, temveč se dvigne gosta megla. Tudi vzhajajoče sonce v skladbi High Rise po njuni interpretaciji ostaja zakrito v zimskih meglicah oz. ne doseže zadovoljivega učinka toplote. Skladbe so mrakotne in otožne, v njih ni videti odrešitve. Glas Emily Cross ostaja suvereno umirjen in hladen, tudi tedaj, ko aranžmaji eskalirajo do nerazpoznavnosti. Ta ambivalentni odnos med šepetajočim, dislociranim vokalom in odrezavim instrumentarijem pa krepi mističnost in gracioznost plošče. Dodatni ustvarjalni impulz na plošči ustvarjajo tudi kontrasti med posamičnimi skladbami. Uvodn

Radio Študent, 3. julij 2016 ― Cankarjev dom, različna prizorišča, 1. 7. 2016   Tretji dan ljubljanskega jazz festivala se je odvil po že predstavljenih prizoriščih, s tokrat bolj neobvezno rabo novega, odprtega parka za Kidričem. Tega je tako rekoč v pavzi med dvema sklopoma z muziko polnil Žiga Murko, ki se je v zadnjem času iz jazzovskega aranžerja in izvajalca prelevil v aranžerja posnete glasbe in digitalnega skrečanja. V tokratni izvedbi pa se je umestil bolj v ozadje neobveznemu klepetu, ki je jazzovski dan razbil na dva dela. Prvi del se je odvil v Linhartovi dvorani z dvema ne najbolj sorodnima zasedbama. Najprej se je v popoldanskem terminu na oder postavila francoska trojica En-corps. Klavirski trio je eden od tistih nekaj, ki so na letošnji festival vnesli bolj odprte forme improvizacije. En-corps med kritiki veljajo za obetajočo zasedbo, ki je s prvencem menda postavila kar nov mejnik znotraj sveta tovrstnega jazza. V tem smislu je bila programska umestitev trojca v začetek popoldanskega sporeda morda nekoliko nestrateška – a ne glede na to piscu tudi ni predstavila kakega festivalskega vrhunca. En-corps so metodično globoko v improvizaciji, ki zazveni tudi jazzovsko, a njihov jazz spet ni igra fraz in dialogov, pač pa iskanja zvena in zamolkle, kolektivne igre. Še preden pa se je ta zgodnji del uspel bolj razživeti, je že nastopil čas za drugo, bolj živahno in širši publiki morda tudi bolj prijazno zasedbo Igorja Matkoviča. Kvintet omenjenega trobentača je predstavil avtorjeve novejše skladbe. Temu primerno je nastop sledil predpisanemu repertoarju. Vanj pa je Matkovič spustil dobro odbrano zasedbo slovenskih glasbenikov, ki je predvsem združila nekaj prepoznavnih osebnosti precej – tako generacijsko kot glasbeno – raznolikih smeri. V primerjavi s predhodniki so skladbe kvinteta zvenele bolj konvencionalno, sicer pa je po nepotrebnem to poudaril tudi sam odrski zven, ki je s pomočjo efektov na trenutke postal nekoliko prepompozen. A ta vtis je vseeno ostal občasen;

Radio Študent, 3. julij 2016 ― Cankarjev dom, različna prizorišča, 2. 7. 2016   Preostal nam je komentar le še sklepnega, četrtega dneva 57. Jazz Festivala v Ljubljani, ki je postregel s šesterico številčno mešanih sestav. Tudi zadnji dan smo bili priče nekaterim dobro znanim imenom ter pri nas še neslišanim glasbenikom in glasbenicam. Posebej bomo omenili dve premierni združenji: prvo dveh klavirskih glasbenih mojstric Kaje Draksler in Eve Risser, drugo pa sveže formiran skandinavski kvartet Gard Nilssen Acoustic Unity. Program je nato v večernem delu nudil še dve odmevni zasedbi: trinajstčlanski orkester Paal Nilssen-Love Large Unit in trio pod okriljem japonske pianistke Hiromi. Čeprav se je že petkov jazz večer raztegnil v zgodnje nočne ure, se je sobotni dan otvoril že v poznem dopoldnevu. V parku ob Prešernovi ulici je ob spremstvu Knjižnice pod krošnjami v prijetnem vzdušju kmalu po enajsti uri nastopil ameriški bobnar Hamid Drake. Ta je po razposajeni otroški delavnici med jutranje kafetkarske pogovore vnesel svoje ritemske zgodbe, ki jih je s posvetilom Maxu Roachu sprva podajal preko bobnarskega seta, v drugem delu pa tudi preko različnih tradicionalnih tolkal ob govorni pripovedi. S svojo prezenco in spretnostjo v poliritmiji, ki je publiko vztrajno bližala odru, je pričaral posebno vzdušje. Četudi nam je bilo težko zapustiti prijetno dopoldansko sonce, sta nas do težko pričakovanih večernih nastopov v Klubu Cankarjevega doma lahko razvedrila še dva koncerta – Gard Nilsen Acoustic Unity s Fredrikom Ljungkvistom ter manipulator zvočnosti vinilnih plošč Pedro Lopez, ki je na programu nadomestil trio Velkro. Skandinavski kvartet pod okriljem bobnarja Garda Nilssena je v maniri težkega swinga odpiral precej prostora za improvizirane razvoje skladb, ki so se vršile v jasnem viharju zvočnega spektra dveh saksofonov, globokega kontrabasa in poudarjenim ritmom ride činele. Posledično so izredno dinamično izpadle vmesne umiritve, na primer kontrabasistove solaže, ki so poudari

Radio Študent, 2. julij 2016 ― Cankarjev dom, različna prizorišča, 29. in 30. 6. 2016 Na fotografiji: Thomas de Pourquery Supersonic (foto: Nada Žgank)   Jazz festival Ljubljana zdaj že vrsto let sledi dobro dodelanemu konceptu s koncerti v različnih dvoranah Cankarjevega doma, z mešanico dobro znanih imen in pri nas še neslišanih glasbenikov ter tudi z bogatim spremljevalnim programom - od predavanj do razstav in bolšjaka plošč. Letos so preizkušenemu konceptu dodali solistične koncerte v Parku Evrope, ki so povrhu zastonj in imajo tako tudi nalogo animirati občestvo, ki se sicer morda niti ne bi pomudilo na kakem jazzovskem koncertu. Več kot dobra poteza je bila, da se je letošnja 57. izdaja festivala začela prav s takim solo nastopom na odprtem, saj so organizatorji na ta način lahko še dodatno spromovirali novopridobljeno prizorišče. Obenem so s tem koncertom uvedli enega letošnjih fokusov ali središč štiridnevnega jazziranja: bobnarje in tolkalce v različnih kombinacijah. Günter »Baby« Sommer, nemški veščak na opnah, činelah, ropotuljah, gongih in mnogih drugih zvočilih, je imel čast krstiti oder in odpreti festival. To legendarno ime novega evropskega angažiranega jazza je sredi 80. let že nastopilo v Cankarjevem domu, a kot se je slišalo iz njegovega nagovora, se tega ne spomni … Nič ne de, morda je zaradi narobe razumljenega dejstva, da v Ljubljani igra prvič, v svojo bliskovito in duha polno igro vpletel kako iskro več, kot bi jo sicer. Sommer je izvajal sklade z albuma Dedications, zgovorno naslovljenega izdelka, na katerem se je poklonil številnim vzornikom, kajpak samim bobnarjem, kot so Baby Dodds – po katerem si je nadel vzdevek –, Max Roach, Art Blakey, Han Bennink in Paul Lovens. Na svoji razširjeni bateriji bobnov, ropotal in drugih zvočnih pomagal, ki jim je občasno dodal kake orglice ali troblje nenavadnega videza, je mojster barvanja dinamike ob kratkem nagovoru odigral svoje skladbe, posvečene bobnarskim legendam, in jim na koncu dodal spet zgovorno poimen