Radio Študent, 27. julij 2016 ― Debemur Morti Productions, 2016   <a data-cke-saved-href="http://dmp666.bandcamp.com/album/the-reverses" href="http://dmp666.bandcamp.com/album/the-reverses">The Reverses by TERRA TENEBROSA</a> Francoski založbi Debemur Morti oziroma njenim varovancem smo na valovih Radia Študent v zadnjem času že namenili nekaj pozornosti. Tokrat pa se v Tolpi bumov posvečamo še eni besneči entiteti, ki podobno kot ostali ustvarjalci iz njihovega kataloga z veliko žlico zajema iz idejnega bazena dušnega nemira in se oprijema več različnih izraznosti, ki jih tovrstne halucinatorne in moraste perspektive velikokrat posvojijo, običajno z zelo samosvojimi razlogi. Zasedbo Terra Tenebrosa sestavljata dva nekdanja člana v posvečenih krogih dobro znane švedske hardcore zasedbe Breach in še tretji neznani pripadnik. Ja, tako je: tukaj imamo opravka s še eno združbo, ki svojo »pravo« identiteto skriva za skupno bendovsko masko oziroma maskami – tako v smislu prispodob kot gole fizične pojavnosti. Trije člani slišijo na imena The Cuckoo, Hibernal in Hisperdal, ni pa nujno, da so za temi imeni vedno iste osebe in da vsi vedno poprijemajo za iste inštrumente. Skrita identiteta izvira predvsem iz dejstva, da je bila zasedba prvotno zamišljena le projektno, da niso načrtovali živih nastopov in so se pri oblikovanju svoje podobe ravnali zgolj po tem, da že sama po sebi predstavlja umetniško delo. Strašljive fotografije in utesnjujoče oblikovalske rešitve so prevzeta imena le še dodatno nadgradile v nekaj skrivnostno grozečega in skrb vzbujajočega. The Reverses je njihova tretja dolgometražna plošča. Katerikoli njihov album bi bilo nemogoče opisati brez omenimbe prevladujoče ideje boja z in izganjanja temnin. Cinično bi lahko rekli tudi, da gre

Radio Študent, 27. julij 2016 ― PAN, 2016   Tokratno Tolpo bumov posvečamo italijanskemu eksperimentalnemu skladatelju Valeriu Tricoliju z že drugim albumom za vedno opaznejšo in vse pomembnejšo berlinsko založbo PAN. Ta se že približno osem let ukvarja z izdajanjem vsestranske robne glasbe vse od elektroakustičnih raziskav do različnih obklubskih odvodov, predvsem v zadnjih nekaj letih pa se je s sodelovanjem z avtorji, kot so Mark Fell, Lee Gamble, Visionist, Helm ter M.E.S.H., vzpostavila kot ena najpomembnejših akterjev berlinskega glasbenega obrobja. Ob pogojni tehnološki aktualnosti zgoraj naštetih se Valerio Tricoli s svojim na analogno opremo vezanim pristopom, akademskimi podtoni ter različnimi referencami na klasično literaturo ali metafizične okultne tematike, morda zdi neumesten, vendar pa njegov specifičen izraz lahko deluje tudi kot izrazit kazatelj obstoja prostranih možnosti znotraj tudi že dodobra iztrošenih tematik in tehnologij. Tricoli kljub svoji fascinaciji z analogno tehnologijo z njo ni omejen, na novi plošči Clonic Earth pa se njegov pristop morda najopazneje do sedaj tudi loči od zgolj elektroakustičnih procesov ter poseže po orodjih za zvočno sintezo in močno procesiranih zvočnostih. Z njimi se njegova zvočna paleta temeljito razširi in tudi same kompozicije se zdijo veliko bolj fluidne; verjetno tako v samem procesu kot v končni glasbeni formi. Posamične skladbe, v katere se morda najlažje potopimo s pomočjo dobrih slušalk ali konkretno dodelanega domačega kino ozvočenja, v večini krepko presegajo dolžino desetih minut, najrazličnejše zvočne steze pa se v njih preudarno in cinematično prepletajo med seboj. Čeprav v skladbah ne najdemo uporabe repeticije ali posebej izpostavljenih zvokov oziroma prevladujočih tem, se znotraj njihovih popolnoma nebrzdanih celot uspejo vzpostavljati zasnutki jasnih progresij. Te nikakor niso zgolj linearne, temveč se v svoji kompleksnosti po občutku spontano razraščajo v vse smeri in pri tem dodobra izkoristijo tudi razse