Špehšpilja, 10. junij 2015 ― Slovenski glasbeniki so znova poenoteni. Na srečo ne v dobrodelnem ali narodobudilnem megazboru, ki bi trkal na naša čustva s pretanjenostjo krhkih metuljevih kril in estetsko senzibilnostjo pijanega nosoroga. Združil jih je predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih. Ta znova drega v razbeljeno žerjavico kvot, toda magmatske opekline je povzročil del 68. a člena, ki vzpostavlja novo definicijo slovenske glasbe. Zakonodajalcem se tako zapiše naslednja bistroumnost: »(2) Za slovensko glasbo po tem zakonu šteje: – vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku; – vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku; – instrumentalna glasba slovenskega izvora. (3) Vokalna oziroma vokalno-instrumentalna glasba sta izvajani v slovenskem jeziku, kadar se v peti oziroma govorjeni obliki izvajata izključno ali večinoma v slovenskem jeziku. (4) Instrumentalna glasba je slovenskega izvora, kadar jo je ustvaril slovenski avtor.« S takšno definicijo slovenske glasbe iz kvote nemudoma izpadejo Buldožerji, Laibachi in podobni težki kalibri, ki so v okviru slovenske glasbene scene skrbeli za presežke domače godbe. Na bolj sivem terenu se gibljemo pri matematičnem določanju večinskega deleža slovenskega jezika znotraj skladbe. Je Magnificov Magnifico je peder še uvrščen pod slovensko glasbo, ali se vzorec »majke mi« ponovi tolikokrat, da količinsko pretehta na neslovensko stran? Ali sta Slon in Sadež v Reperju natresla dovolj besedičenja v podalpščini, ali imajo besede v multilingvalnem delu komada tolikšno težo, da izničijo kleno govorico? So se Društvo mrtvih pesnikov ustrelili v koleno in se bodo zaradi francosko zvenečega Mežema dabite tako kot Nude s Šizdbes obrisali pod nosom za potencialne Sazasove novce, ki bi prikapljali s pomočjo kvot? Osebno menim, da ima ta predlog velikansko pomanjkljivost. Razumem ga, da je bil delan z namenom zaščite slovenščine, toda dajmo jo potem zaščititi zares in recimo, da je vokalna in vokalno-instrumentalna gla

Poiesis, 10. junij 2015 ― V tvojem pesniškem opusu se mi zdi prelomna zbirka, zbirka Repki (2008); v njej se ti je izčistil izraz, v tvoje pisanje je odkrito vstopila homoerotična tematika. Hkrati pa je zbirka tudi poudarjeno dialoška. Te je k tako oblikovanemu govoru oziroma nagovoru vodila zunajpesemska izkušnja ali tudi pesniška – drugi/druga v pesmi je namreč  vedno tudi jaz. Ali gre pri tem za zasnutek persone oziroma maske? Gledano od zunaj oziroma v smislu opusa, ja, so Repki tisti, vendar zame je (pre)lom druga knjiga, Fizični rob, ker je zahtevala od mene največ poguma. Ker bi jo hotela imeti napisano in objavljeno  pred prvo knjigo V pliš, ki  je bila napisana v precej kratkem času vmes, in tudi ker sem po Fizičnem robu nujno morala napisati še Nihaje. Dialoškost, ki jo izpostavljaš, gotovo vznika predvsem iz zunajpesemske izkušnje, kot oblika nagovora v mojih pesmih pa mi pomeni razpiranje pesniškega glasu, kar je hkrati odpiranje sveta na zunaj, odpiranje bralki/bralcu. Gre v drugem tudi za malo igre, prekrivanja in mestoma zakrivanja, tako da v tem smislu nekakšen zasnutek ja, a ne še maska. Spoznala sva se na študiju Splošnega jezikoslovja.  V kolikšni meri je pri tebi poglobljen študij jezika vplival na pesnjenje in [...]