Radio Študent, 11. junij 2015 ― Roman Veronike Simoniti z naslovom Kameno seme se ukvarja s prezentacijo dejstev, ki jih nato bralec v luči prebranega retroaktivno konstituira kot resnico. Bistvo bi lahko povzeli: vsake oči imajo svojega malarja. Obenem ni tako preprosto. Ozadje je takšno: na dalmatinskem otoku fiktivnega imena se zbere razširjena ezulska družina, na naši strani meje bi jim rekli optanti – tisti Italijani, ki so se po kapitulaciji Italije v drugi svetovni vojni znašli na jugoslovanskem ozemlju in se odločili za selitev v matično domovino. Družino sestavljajo svetovljanski upokojeni poslovnež, njegova malomeščanska žena in njuna odrasla otroka, mamin sine in njegova ljubosumna sestra s svojo družino. Z denacionalizacijo so dvajset let pred tem dobili vrnjen del družinskih nepremičnin in od takrat prirejajo vsakoletna srečanja za otoške ezulske družine. Priprave na srečanje in večer dogodka sta časovni okvir, v katerem se potem dejansko odvija romaneskno dogajanje. Za romaneskno dogajanje se izkažejo bolj ali manj naključni in precej vsakdanji dogodki, ki pa so pripovedovani znova in znova, vsakič z drugim pripovedovalcem – enem izmed protagonistov v romanu. Osrednji dogodek zaznamuje kamen, ki ga travmirana in osamljena ženska vrže čez ograjo med goste, da bi utišala njihovo preglasno zabavo, vendar pri tem zadane enega izmed gostov in povzroči paniko. Okoli tega se potem v krasni dalmatinski kulisi premešajo številna znanstva in različna razmerja, ki predvsem nikoli niso to, kar se sprva zdijo. Turisti, ki so v resnici staroselci, domačini, ki so v resnici prišleki, laži, ki rešujejo konzervativni pogled na svet, izgube, ki zameglijo presojo, stare ljubezni, ki ne morejo biti več samo lep spomin, nova znanstva, ki obetajo prepovedane strasti, upanje, ki je prevara; še več, ki je samoprevara in travma, ki jo rehabilitira alkohol – seznam pri tem sploh ni izčrpan. Miselni balast protagonistov je podzavestno celjenje, ampak rane so paradoksno vedno bolj odprte. Kot re