Konteksti (Tomaž Bešter),
7. julij 2015
― Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se preizkusimo v odkrivanju ugank, je to lahko zelo kratkočasno. In pri tem ima končni pozitivni izid boja med dobrim in zlim nekako nujni vpliv na branje, v katerem vemo, da se kot bralci lahko zmotimo, pa je vseeno nad nami nekdo, ki je uganko pravilno rešil. Avtor seveda. In zato se lahko tudi prepustimo toku dogajanja, grizemo nohte in zavestno pozabimo na pozitiven konec. Uživamo v suspenzu in spregledamo tudi marsikatero napako, ki bi v literarnih krogih najbrž proizvedla grozo. Krimiči so pač za glavo na off in nasiljem, ki je varno spravljeno na papir ali zaslon.
vir slike: emka.si
Vse zgoraj opisano je na delu tudi v drugem delu trilogije Sneguljčica, delu, ki je prineslo slavo mladi finski pisateljici Salli Simukki. Prvi del je nosil naslov Rdeča kot kri in v njem smo spoznali najstniške junake, ki so se na lastno pest, s precejšnjo mero drznosti, predvsem pa sreče, uspešno borili proti kriminalnemu podzemlju, ki je nekajkrat nevarno streglo po življenju predvsem naslovne juna