Radio Študent, 20. julij 2015 ― V tokratnem Kosilu nekega molja obravnavamo literaturo, ki je kar nekaj desetletij dobesedno bila zgolj kosilo moljev. Gre namreč za črtice sovjetskega pisatelja Andreja Platonova, objavljene pod naslovom Smrti ni. Črtice, pisane med drugo svetovno vojno, v glavnem opisujejo dogajanje na fronti, kjer je Platonov kot dopisnik preživel precej časa. Pisane skladno z ideološkimi zahtevami vojnega propagandnega aparata, so bile med redkimi Platonovimi teksti, objavljenimi za časa njegovega življenja, pa čeprav le v časopisju. Vendar pa je kmalu po vojni Platonov ponovno zdrsnil v nemilost cenzorjev. Črtice so tako po skoraj sedmih desetletjih, prvič v knjižni izdaji v domači Rusiji, izšle šele pred nekaj leti, pri nas pa meseci. Ostala večja dela Platonova, prevedena v slovenščino, roman Čevengur in noveli Temelj ter Morje mladosti, so brez dvoma ene največjih literarnih mojstrovin preteklega stoletja, proti pričakovanjem pa črtic, objavljenih v Smrti ni žal ne morem prišteti v to kategorijo. Omenjena Platonova dela, napisana konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, opevajo herojske, a hkrati popolnoma groteskne poskuse izgradnje komunizma, kot utopije, ki bodo za vselej odpravili ne le trpljenje, temveč tudi vzrok zanj – smrt. Že v teh delih je Platonovu precej jasno, da je utopični projekt propadel – v noveli Temelj, na primer, komunizem ni dosežen, saj otroci še zmeraj umirajo – pa vendar se vse resnosti tega propada zavemo šele ob branju črtic o vojni. Utopični impulz zgodnjega Platonova, nad katerim se je navdušil Frederic Jameson, je desetletje in pol sovjetske represije, zaradi katere je umrl tudi pisateljev sin, uspešno zatrlo. Črtice so pisane povsem v skladu s tedaj predpisano ideologijo in namesto drznih in blaznih poskusov ustvarjanja novega, gre tu zgolj še za obrambo domovine, naroda in tradicij pred Nemci. Smrt pa je mogoče premagati le še tako, da preden nas doleti, dosežemo večno slavo v domovinski vojni. Že namen te knjige je povsem