Radio Študent, 10. september 2015 ― Lanska Vilenica je v okus ponudila moldavsko avtorico Liliano Corobca, po letu dni pa je založba Modrijan izdala celotno besedilo njenega romana Kinderland. Naslovni izraz je ime za otroško igro, v kateri se otroci igrajo svet odraslih, po navadi učitelje in skorumpirane policaje, le da je igra v moldavskih vaseh postala precej kruta in se pravzaprav nikoli ne konča: starši so ekonomski migranti v Evropi in Rusiji, pogosto vsak v svoji državi, otroci so doma sami, vzdržujejo kmetijo, brate in sestre ter sami sebe. Fizično so prisiljeni v odraslost in psihično fiksirani v eno samo sanjarijo: mama, pridi. Ampak mama se ne vrne, mama služi denar v Italiji, in sicer tako, da skrbi za neke druge otroke, da nekim drugim otrokom bere pravljice, nekim drugim otrokom plete kitke in lika sveže perilo. Mama se vrne dvakrat na leto, in ker bo letos babica najverjetneje umrla, je poleti ne bo, da ne bo potem še tretjič po nepotrebnem zapravljala denarja za pot, ko bo treba na pogreb. Mama je šla samo za kratek čas, za leto, dve, da odplača očetov dolg, zdaj pa ni več govora o vrnitvi. Zaslužiti mora “za kasneje”, “za potem”, za lepo hišo v Italiji, ki se ne bo nikoli zgodila. Pošilja denar in obleke, ki so italijanskim otrokom premajhne. Vse obleke so iz organskega bombaža. Vsako soboto po telefonu sprašuje, kaj so si njeni moldavski otroci skuhali in jim pošilja poljubčke, ko rečejo: mama, pridi. S takšnim sentimentom operira roman. Hote ali nehote, avtorica zaigra najprej na čustva, ubogi otroci, in jezo, da bi tako ne smelo biti. Bralcu predstavi prvoosebno pripovedovalko Kristino, dvanajstletnico, ki sama skrbi še za šestletnega in triletnega bratca in nekaj živali. Saj ji gre vse skupaj izvrstno od rok, žonglira med gospodinjenjem, odraščanjem, hranjenjem prašiča, pretepanjem vaških fantalinov, domačimi nalogami, mesenjem testa za pito in pritepeno mačko, ki hoče požreti lastovičje mladiče. Med prvo ljubeznijo, bagrčki v peskovniku, ribanjem tal, čakanjem na p