Dva metra razdalje

Dva metra razdalje

LUD Literatura, 11. november 2015 ― Vem, da ni pravi trenutek, da bi slabo govoril o ubogih živalih; da jih imamo zaprte, vklenjene, da je naša prevlada nad drugimi vrstami (vsaj nad vretenčarji) takšna, […]
Povedal ti bom ...

Povedal ti bom ...

Knjige pomagajo ..., 11. november 2015 ― Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo Piše: Urška Orešnik Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet.  In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko
Mesto, filmi in bivše ljubezni

Mesto, filmi in bivše ljubezni

Airbeletrina, 11. november 2015 ― Prispevek z naslovom poljubne romantične komedije iz 90-ih je zapis punce, ki se je rahlo stara udeležila Erasmusa v mestu na jugozahodu Nemčije ter se naslednje leto uspešno vrnila v taisti kraj velikosti Ljubljane kot filmska profesionalka in gostja mednarodnega filmskega festivala. Dekle je bilo prestaro tudi za nekajdnevno žuranje in maratonsko gledanje filmov in je po 12 urah klimatiziranega busa z wifijem in dodatnim prostorom za noge staknilo pljučnico. Ta reva vam bo kljub vsemu spregovorila o 64. filmskem festivalu Mannheim-Heidelberg, mestu Mannheim in mednarodni izmenjavi za starejše petičneže.
Trilogija Camilla Verhoevna in še zgodovinski roman za povrh

Trilogija Camilla Verhoevna in še zgodovinski roman za povrh

Radio Študent, 11. november 2015 ― Načeloma naj bi tale kraj in čas imela opraviti z recenzijo kriminalnega romana Žrtvovanje avtorja Pierra Lemaitra. A roman se je izkazal za bolj kot običajno povezanega s svojima knjižnima sestrama iz trilogije, vtis njihove celote je namreč predvsem vtis o avtorjevi res impresivni sposobnosti strukturiranja literarnega teksta, zvijačnosti naracije, hipnih obratov v zgodbi in obenem njeni notranji koherentnosti. Trilogijo sestavljajo romani Obrtništvo (to bi bil recimo fin prevod izvirnika, v angleščino je preveden kot Irene), Alex in Žrtvovanje (pogosto preveden kot Camille). Slednja sta bila letos prevedena v slovenščino. Romane se mirno bere posamezno, ampak šele v trojčku (in seveda brane v pravilnem zaporedju) nudijo pogled v avtorjevo kompleksno arhitekturno zasnovano gomilo literarnih trupel. Bodycount je impresiven. Kaj se torej dogaja na ulicah Pariza? Prvi roman pripoveduje o zločinih serijskega morilca, ki si za predlogo svojih zločinov jemlje slavne kriminalke. Prime se ga ime Pisatelj, napaja pa ga zanimanje novinarjev za vsak korak, ki ga pri razreševanju primera naredi glavni zadolženi, višji kriminalist Verhoeven. Način, kako je Pisatelj vedno korak vsaj vzporedno s policijo, če ne nekaj ur in ulic pred njimi, ponuja idejo o tem, da dobiva informacije od znotraj. Njegova zadnja žrtev je kriminalistova noseča žena, žvižgač pa član kriminalistove ekipe. Primer se razreši, ampak avtor bralca res ne špara. Krasna kriminalka, ki se izogne celo patetičnosti katarzične zmage pravice in resnice. Vsaj do konca trilogije, ampak takrat ima vsak normalno empatično razvit bralec že tako poln kufer neke resnice v svetu pravice, da je zmerno srečni konec več kot dobrodošel. Ampak ne prehitevajmo, kajneda. Alex je naslov drugega romana, edinega, ki je uspel izvirni naslov obdržati v vseh najdenih prevodih. Kriminalista tu srečamo štiri fikcijska leta po umoru njegove žene. Dolgotrajno depresijo je recimo da pozdravil, dobiva se celo z neko žensko, dej

ZAROHNI HUSKVARNA! ZAPOJ, ŠTILERCA!

Špehšpilja, 11. november 2015 ― Komedija in grozljivka se presenetljivo lepo medsebojno dopolnjujeta. Pri obeh gre za gradnjo suspenza, napetosti, ki se pri prvi prelevi v smeh, pri drugi pa kulminira v zatiskanju oči, krikih in morah. Kot bi opisoval odzive na predizbor evrovizijske pesmi. A Emi manjka poglavitna stvar, ki legitimizira komične grozljivke in grozljive komedije. Zajeban model s poudarjeno brado, ki kot za šalo kotali epske enovrstičnice in kolje demone z motorko na štrclju. Kar ga dela hipsterja, saj je fural odsekano/odžagano/odgriznjeno dlan, še preden jo je Buster Bluth spravil v mainstream, Jaime Lannister pa naredil kul. Govorimo seveda o Ashu Williamsu, naključnemu junaku gnusobarije Zlobni mrtveci (The Evil Dead), ki sta jo na začetku osemdesetih ustvarila otroška kompanjona Sam Raimi in Bruce Campbell. Kot zanimivost: tipa sta skupaj ustvarjala krajše filme ter si razdelila vlogi režiserja in glavnega igralca po ključu Cambellove prijetnejše zunanjosti. Po dvaindvajsetih letih od zadnjega dela izvirne trilogije demoni znova začnejo nadlegovati ostarelega Asha, ki še vedno zlaga robo na police trgovine ter izkorišča odmotorkano dlan za zapeljevanje. Ko ga med enim od takšnih podvigov prestraši demonski ksiht, ki za hip prekrije obraz njegove straniščne simpatije, v domači prikolici zgroženo ugotovi, da je med marihuanasto omotico počeno bral iz Necronomicona, starodavne knjige mrtvih, vzete iz lovecraftovske mitologije. V napadu herojstva sklene pobrati šila in kopita, a demoni ga prehitijo. Da bi rešil sodelavca in sodelavko, namontira zvesto motorko na štrcelj in novo obdobje klanja se lahko začne. Tako se odvijejo stvari v prvem delu Starzove nadaljevanke Ash vs. The Evil Dead (Ash proti zlobnim mrtvecem, a glede na tradicijo pokvečenega prirejanja televizijskih in filmskih naslovov, si ob prihodu na naše ekrane smemo bržda obetati naslov v slogu Morilec mrtvih ali Pepelko.) Moči sta znova združila Sam Raimi, ki je v vmesnem času snemal Spidermane, in Bruce Cambell, k

Vinko Möderndorfer: Odhod

Poiesis, 11. november 2015 ― balada malo bom še posedel ti boš tekala po kuhinji ne boš me več pogledala tvoja kombineža je strgana otrok joka.   malo bom še posedel vsa si še od najine noči čeprav me sovražiš prsti mi dišijo po tebi otrok joka   malo bom še posedel in ti boš odprla vrata ne boš mi skuhala zadnje kave gledala boš v tla in čakala otrok joka   malo bom še posedel ni več besed med nama samo pot čez vrt in cesta brez zadnjega pozdrava otrok joka

Jaka Železnikar: [e-]poezija in njen medij

Poiesis, 10. november 2015 ― Pesniki in pesnice smo naklonjenju izdajanju knjig. Ob tem knjiga ni, sama po sebi, cilj. Gre za zapisano v njej. Za besede, pomene, podane na načine pesmi. Ne govorim o besedah – govorim o tem, kar jih nosi. Pesniki in pesnice večinoma ne znamo narediti knjige kot objekta. Ne vemo, kako se naredi papir, barva za tisk, kako zvezati strani, ne znamo s stroji ali starejšimi metodami tiska (ob tem: tipoRenesansa). Pravzaprav, o mediju pesmi nam ni potrebno premišljevati. Ta del sveta poezije je, četudi neupravičeno, samoumeven. Svet izven poezije poskrbi zanj. A obstaja pisanje, ki piše tudi v materialno nosilnost izrečenega in ga ne uporabi zgolj kot navidezno neviden del sporočila, prej kot njegov del. In pisanje, ki piše ne le izrečeno, ampak sporočilo zapiše hkrati tudi v svoj kontekst. V nakazano, a ne izrečeno. Če pogledam v zametke spletne e-poezije – vezane na razvoj računalništva in predvsem vstopa interneta v javno sfero (sredi 1990-tih) – je bil pesnik ali pesnica hkrati vsaj delno vešč tudi medija (in njegovega razumevanja, predvsem v njemu lastnih obrisih, za razliko od preprostega prenosa metod iz starejših in drugačnih medijev v takrat nov medij). Ne govorim o pesniku, pesnici, ki bi svoje znanje lahko [...]
Znani nominiranci za knjigo leta 2015

Znani nominiranci za knjigo leta 2015

Trubarjeva hiša literature, 10. november 2015 ― Znani so naslovi knjig, ki se bodo na 31. slovenskem knjižnem sejmu potegovali za nagrado knjiga leta 2015. To so delo Janeza Bitenca Metuljček cekinček z besedili, notami in zgoščenko, knjiga Samire Kentrić Balkanalije, Stoletje plakata avtorice Cvetke Požar ter deli, ki jih podpisuje več avtorjev: Zverinice iz Rezije v stripu in Kuhinja v dvoje. Več o dogodku na spletni strani časopisa Delo. {fshare id=1879}
še novic