31. festival LGBT filma – Vivant! (Živi!): Skoči s padalom, ruši tabuje!

31. festival LGBT filma – Vivant! (Živi!): Skoči s padalom, ruši tabuje!

KEVD'R, 5. december 2015 ― Vincent Boujon, francoski režiser, je z dokumentarcem Vivant! (Živi!) s subtilnim občutkom za preplet vsakdanje zgodbe z dokaj tabuizirano tematiko ustvaril film o premagovanju strahu pred konvencionalno družbo in samim sabo. Pet nadobudnih odraslih moških se odloči za tečaj padalstva. Pogum, potreben za samostojno letenje ter manevriranje padala se primerja z odločnim priznanjem, da so… More 31. festival LGBT filma – Vivant! (Živi!): Skoči s padalom, ruši tabuje!
Adele: 21, Lovesong

Adele: 21, Lovesong

LUD Literatura, 4. december 2015 ― Najteže je napisati ljubezensko pesem, pravijo pesniki. Besede se zatikajo v grlu kot proteini med možganskimi celicami pri Alzhaimerjevi bolezni in zato jih iščeš v spominih – v mravljišču ljudi, […]
Adele: 21, Lovesong

Adele: 21, Lovesong

LUD Literatura, 4. december 2015 ― Najteže je napisati ljubezensko pesem, pravijo pesniki. Besede se zatikajo v grlu kot proteini med možganskimi celicami pri Alzhaimerjevi bolezni in zato jih iščeš v spominih – v mravljišču ljudi, […]
Črni mož

Črni mož

Peripetije (Damjan Zorc), 4. december 2015 ―   Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko sem imel kakšnih pet, šest let, sem […] Objava Črni mož je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post Črni mož appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).
Črni dnevi moderne

Črni dnevi moderne

Airbeletrina, 4. december 2015 ― V zadnjih letih je moje bralne sezname in večino kapacitet mojega spomina zasedel slovenski modernistični roman, kar je tudi naslov moje disertacije, ki jo v teh dneh čisto res – prisežem – zaključujem. In bolj kot se približujem neizbežnemu koncu, bolj razmišljam o začetkih. Ne le začetkih slovenskega modernističnega romana, temveč tudi lastnih začetkih – zakaj sem se lotil ravno te teme, kaj to pove o meni in mojem odnosu do sveta in književnosti. Ker se bo mukotrpno branje teoretičnih in leposlovnih del in pisanje disertacije na koncu koncev seveda najbolj »splačalo« ravno v tem odgovoru – novih spoznanjih samega sebe.

Aleš Jelenko: Puzzle

Poiesis, 4. december 2015 ― Vsak dan me je več moje telo so majhni koščki trdi a upogljivi vsakič ko najdem novega ga potisnem v primerno špranjo rastem počasi rastem šest dni nato vstanem kot Eddie iz groba   obrnem se na trebuh in si polepim hrbtenico da bom dovolj stabilen da se koščki ne bodo razleteli   volk sem plenilec lovim po vseh štirih in se baham na dveh alfa samec oko na piramidi brez podstavka zgolj oko   Douglas Adams je (bil) sestavljen Umberto Eco je sestavljen Julian Barnes je sestavljen Hans Magnus Enzensberger je sestavljen John Ashbery je sestavljen Aleš Jelenko je sestavljen resnično je sestavljen   ime na ozadju okvirja ne pomaga kaj dosti ko slika pobledi se ravnodušno razstavi in zloži v škatlo  
Švindler, špijonka in človek z bombo: tri zgodbe, en konflikt

Švindler, špijonka in človek z bombo: tri zgodbe, en konflikt

Konteksti (Tomaž Bešter), 3. december 2015 ― Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija m
še novic