Konteksti (Tomaž Bešter), 3. december 2015 ― Zgodba in zgodbe. Sediš na vlaku. Brigaš se zase. V roki držiš knjigo, a v resnici ne veš, ali bi bral ali bi raziskoval svojo okolico. Ker te prvo uspava in drugo vznemirja, odločitev ni težka. In gledaš, malo skozi okno, malo po začasnih sostanovalcih, ki jih je bolj ko ne naključje pripeljalo v nevarno bližino tvojega življenjskega prostora. Tam, nekaj klopi naprej, sedi starejši gospod, z rahlo priprtimi očmi kljuje nekam v tvojo smer, kot bi želel nekaj vprašati. Pa ne boš. Brigal se boš zase in upal, da tudi on. Ali vendarle ne. Boš povprašal, kaj bo storil, ko pride na cilj. In kje je cilj. Nato se obenj dregne mimoidoča ženska z večjim kovčkom. Koleba med vljudnim opravičevanjem gospodu in pozornostjo, ki jo terja hoja skozi ozek prehod med sedeži. Prvo bi ji ohranilo dostojanstvo človekovega bitja, ki so ji ga vcepili starši, drugo bi ji prihranilo nadaljnje opravičevanje. A dilema je tu le hipna meglica, ki izgine skupaj s prijaznim nasmeškom do sedaj tako mrkogledega gospoda. Ženska prisede na sosednje sedišče, zavzdihne in tudi sama občuti nekaj zadoščenja. Dnevni boji, ki jih sestavljajo majhne bitke. In potem je tu nekje še tiho dekle, ki prebira brošuro. Študijsko, mogoče ne. Ni pomembno. Ta se ne ozira za nikomer. Njena pozornost je kovana v jeklu. Tam je. Kot gospod, ki si je zopet nadel tiho kričeče nezaupanje in ženska s kovčkom, od katerega se ne loči. In potem pričneš razmišljati o tem, kaj bi te osebe povezalo. V čem so si podobni. Se bodo njihova pota še kdaj prekrižala? So se kdaj že? Najdeš zgodbo za enega, drugega, tudi tretjega. A vezi med njimi ni. In ko zapreš oči in jih ponovno odpreš, izginejo. Ostaneš sam. So bili kdaj sploh tu? In ti, si v redu? Seveda si. Tudi zgodbe so ostale. Oni so šli bojevat svoje bitke, medtem pa si zaspal. Bi lahko o takšnih zgodbah bral v knjigi. Le daj, preden bitke dohitijo tudi tebe. Nasmehneš se. V praznem vagonu prazen pogled od okna potuje h knjigi z naslovnico rdeče barve, na kateri je reprodukcija m