Radio Študent, 1. december 2015 ― Iztok Osojnik je eden impozantnejših likov sodobne alter scene v širšem smislu. Poleg tega, da objavlja leposlovna dela, je tudi eden ključnih slovenskih mislecev o poeziji – eseji, zbrani v knjigi Nasmeh Mone Lize in nekateri, objavljeni v revijah, zagotovo sodijo v vrh svoje branže. Obenem njegovo delo Somrak suverenosti predstavlja mejnik v antropologiji oblasti, tako po metodološkem pristopu kot po daljnosežnosti izpeljave. Ob tem pa je Osojnik tudi oseba, ki že nekaj desetletij generira različne scene, najsi bo to v obliki postavljanja institucij ali organizacije eventov, druženj, simpozijev (koliko ljudi denimo ve, da je začetnik ŠKUC-a ali da je Chomskega v Ljubljano pripeljal on)? Njegov javni status je ob vsem tem stvar določene ambivalence – Osojnik je marginalec, obenem pa nekdo, ki s svojo silo ves čas vzpostavlja nepozabo sebe. Vsi vedo, da je pomemben pesnik, vendar ga malo ljudi zares bere. Fantomsko se šunja sem in tja in po vsakem udarcu vzpostavi nekakšno novo začasno avtonomno cono, v kateri deluje s trenutnim kolektivom. Njegov avtorski odziv na to situacijo je bil ravno tako, vsaj v zadnjih letih, precej ambivalenten; ob vsej energiji so na plano včasih prihajali mali krehci grenkobe in resentimenta. S Kosovelom in sedmimi palčki pa se to drastično spreminja. Gre za pesmi ozdravljenja in čiste afirmacije. Skozi dolge verze, ki zaradi številnih odvodov, prepletanj in razpletanj spominjajo na nekakšne podtalne vodne sisteme, gradi mehanizme, ki gredo onkraj njega samega, njegove subjektiviranosti in ga istočasno že vzpostavljajo kot figuro pritrjevalca – življenju, svetu, mišljenju, književnosti. Da gre za stroje, ves čas potrjujejo verjetno edini v njih ponavljajoča se motiva, motiva parnika in mopeda, ki v pesmi uletavajta z različnih strani, kot zunanja pojava, ali pa kot prevozni sredstvi, ki se ju poslužuje pisec. Ta ponavljajoča se motiva sta samo eden od možnih pristopov k uvidu v to, kako pesmi-stroji v resnici delujejo. Namr