Novice

literatura

ZA ANDREJEVIM KRIŽEM

KEVD'R, 17. december 2015 ―   1 Vsaj ta privilegij še imam v življenju, da se moj dan začne takrat, ko hočem in točno tako kot hočem. To je bila ena izmed misli – poleg drugih vzporednih – ki so me preplavljale, ko sem se prebujal v isto držo, v kateri sem zaspal. S knjigo v roki, ki mi bo,… More ZA ANDREJEVIM KRIŽEM
Kriza srednjih let po Čatrovo

Kriza srednjih let po Čatrovo

Radio Študent, 17. december 2015 ― Karlo si prizadeva imeti krizo srednjih let. Z ženo se gre igro kazanja mišic, ki ima namen utišati preostala čustva do zakonca, mu izkazati nonšalantni prezir in si čestitati, ker si tako dobro lažeš. Ona igra bolje in domov pripelje “loverja”. Karlo ga useka in se izseli. Game over. Karlo si na pragu petdesetih torej znova sestavlja življenje. V praksi je to videti tako, da rotira med knjižnico, kjer dela, stanovanjem svojega prijatelja, kjer se drogira, in svojim novim stanovanjem, kjer pogreša staro ženo. Problem očitno ni v njunem nič-več-ti-nimam-za-povedat zakonu, ampak v ne-prenesem-se-vrgu-bi-se-z-balkona v njem samem, v Karlu. Ker takole je: Karlo si je nekoč srednja leta drugače predstavljal. Pisal bi knjige. Hčerka bi odrasla in se tako tudi obnašala. In tista hišica na morju, tista, o kateri sta sanjala z ženo, samo da sta potem enkrat nehala sanjat in se začela minirat. Zdaj je na svojem in si prizadeva, da bi ponovno obudil to svojo staro strast do življenja, včasih ji je rekel pisanje. Prizadeva si, da bi se osmislil, da bi se prizemljil. Količina popitega alkohola in posnifanih črt ne deluje v prid načrtu. Karlovo življenjsko inercijo morda najbolje ponazori njegova reakcija na spremenjen režim v tistem od vseh pozabljenem oddelku knjižnice, kjer je zaposlen. Ponujata se mu dve možnosti, prva zahteva rahli intelektualni angažma, druga pa popolno vdajo okoliščinam in alkoholu. Karlo se odloči za slednjo in to interpretira, kot da je izgubil službo. Rotacija tako izgubi eno lokacijo, treba je ukrepat, to je jasno celo Karlu, zato pograbi priložnost in se šlepa, ko se tudi njegov najboljši prijatelj spravi začenjat na novo in kupi hišo na Kozjanskem. Fikcijski čas je umeščen malo pred novo leto. Mine začetek januarja v Ljubljani in potem pomladna otoplitev na vasi: Karlo se s svojim prijateljem Frenkom odseli na Kozjansko. Sprememba je tokrat radikalnejša. Načrt je, da mestna mačka gojita zelenjavo, bio in to, in jo prodajata v mesto. N
Položaj kritika

Položaj kritika

Literatura v živo, 17. december 2015 ― Pred nekaj leti je v čeških literarnih revijah potekala diskusija o kritičnem stanju češke književnosti, ki se je v kratkem prelevila v debato o krizi književne kritike in spreminjajoči se (ali […]
Kaj je in česa ni

Kaj je in česa ni

Literatura v živo, 17. december 2015 ― Ko sem leta 1999 v uvodniku revije Sodobnost razmišljal o sodobni slovenski literarni kritiki, sem tovrstno početje iztekajočega se desetletja označil takole: »Gre za razmeroma nevznemirljive observacije, namenjene […]
Odlomek: Burmanski dnevi

Odlomek: Burmanski dnevi

Airbeletrina, 17. december 2015 ― Jaz nočem, da bi nas Burmanci pregnali iz te dežele, Bog varuj! Jaz sem tukaj zato, da bi obogatel, tako kot vsi drugi. Edino, čemur pa osebno nasprotujem, so vse te sluzaste oslarije o bremenu belega človeka. Poza pukka sahiba. To je pa tako dolgočasno. Celo tisti prekleti beda­ki v klubu bi bili lahko prijetnejša družba, če ne bi vsi od nas nenehno živeli v laži.
Moj boj (1. knjiga): o očetu in drugih spominih

Moj boj (1. knjiga): o očetu in drugih spominih

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. december 2015 ― Ob branju Mojega boja sem razmišljal predvsem o tem, kako te spomini lahko presenetijo. Prinesejo dobro ali slabo. Ne, prinašajo. Vsevprek brez občutka prinašajo pozabljene dogodke, čustva in osebe, jih prinašajo na plano, kot bi nekje izza odra obstajal nekdo, ki je vse to zrežiral in se ta sedaj neizmerno zabava, ko nas nebogljene spremlja v dnevnih bitkah s tem, da nenehno ne bruhamo solza sreče, ali kričimo imena prekletih, ali tiho ječimo utapljajoč se v gnevu neskončne bolečine. Nemara res obstaja nekdo. Ali pa ga ni. In tudi to nima nobenega višjega ali globljega smisla. Spomini se zdijo tako prijetni kot neprijetni, potrebni in nepotrebni. Brez njih bi bil le trenutek, z njimi so ti trenutki lahko zelo dolgi. In mogoče nas prav spomini spomnijo na to, kar pravzaprav sploh smo. Kako čutimo in kaj nas je naredilo takšne, kot smo. Mogoče se v spominih spominjamo le spominov, si tako prikličemo spomin na zadnjič, ko smo se v mislih soočali s strahovi svoje preteklosti. A niti ni pomembno. Nekaj povsem drugega je priložnost, ki se nam ponudi pri tem, kaj bomo z vsem tem počeli. Ta je pomembna. Slike, zvoki, vonjave, prepiri in smeh. Prvi strah, prvi poljub, prvo pivo, prvi akord. Neprecenljivo. Izpade pa vprašanje kontrole. Zato lahko spomini vedno presenetijo. Tukajšnjost v spominih, s katero iz njih rišemo podobe, da jih lažje damo predse vsem, ki jim želijo prisluhniti, je tista najpomembnejša. V tej prisotnosti v preteklosti najbrž počiva mnogo gradnikov snovi, iz katere smo narejeni. Karl Ove Knausgård z Mojim bojem k takšnemu razmišljanju neskromno pristavlja mnogo. vir slike: mladinska.com Pelje nas na pot svojega življenja. V velikem slogu in v tempu, ki ne razkrije prav ničesar. Zajetno delo, katerega prvo knjigo smo ravnokar dobili v slovenskem jeziku, je povsem nepredvidljivo. Zdi se mi, da nekako v nobenem od danih trenutkov v knjigi nisem povsem jasno mogel predvideti, kaj bo sledilo. Avtor se je povsem prepustil svojemu toku spominov, ko

MATI VSEH SEZNAMOV

Špehšpilja, 16. december 2015 ― Lani je Oddelek Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke ob zaključku koledarskega leta pripravil nekaj preglednih seznamov, ki so povzeli iztekajoče se leto. To nalogo smo omenjenemu oddelku (to je: Oddelku Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke, če ste vmes že pozabili in se vam ne ljubi vračati na začetek članka) zastavili tudi letos. Podplačani izvajalci so se dela lotili marljivo in vestno, ko smo ugotovili šokantno vest. Lestvic in seznamov ob zaključku leta se nismo spomnili mi, ampak to počno tudi drugi. Naše iluzije o izjemnosti, samosvojosti in pomembnih prebojih na področju novinarskega dela so se nemudoma razblinile v prah (sicer najfinejših kristalov swarowski). Zbogom, novinarske nagrade za posebne dosežke, ki smo si jih obetali za to revolucionarno inovacijo. Letos pri Bedančevi beležki sezname zato prepuščamo drugim, bolj rutiniranem sestavljavcem lestvic. Bi pa vseeno imeli nekaj želja, kaj bi radi brali, zato je Odbor Bedančeve beležke za vsiljevanje svojega mnenja in dobre zamisli sestavil seznam vseh seznamov, ki bi jih do konca leta radi videli na tiskanih ali spletnih straneh medijev. Predlagani seznami se ne osredotočajo zgolj na eno sfero naše popkulturne dejanskosti, ampak skušajo pokriti razpršeno mavrico vsebin, ki jih vsakodnevno konzumiramo v medijski krajini. - Najbolj umetniška fraktura trtice v oddaji Vse je mogoče. Oddaji Vse je mogoče je uspelo, kar ji po vseh izkušnjah z razvedrilnimi poskusi na nacionalki, skorajda ne bi smelo. Bojan Emeršič je on sam in ne prisiljeno pobebavljen lik (oziroma vsaj odrska persona, ki je bližje njemu samemu kot fiktivnemu štajerskemu mesarju), dobra izbira igralcev in improvizatorjev, ki tvori jedro oddaje, pa deluje suvereno. Padanje po tleh se še nikdar ni čutilo tako urbano in gledalci si zaslužijo izvedeti, čigava zadnja plat se največ žrtvuje za skupni smeh. - Najmanj reklam na uro resničnostne oddaje Zanka: štejejo tudi
Čutna in sočutna

Čutna in sočutna

Airbeletrina, 16. december 2015 ― Kolesa in murve so zaradi svoje skorajda jazzovske verzne, pa tudi motivne lahkotnosti prava osvežitev na slovenskem literarnem prizorišču. V tej poeziji se ne dogaja nič velikega, nič posebno usodnega, nič prelomnega, hkrati pa pod njenim površjem brbota nezgrešljiva živahnost drobcev vsakdana: »človek mora zajemati / življenje s čajno žličko«.

Volodimir Krinickij: ***

Poiesis, 16. december 2015 ― Imel sem mačka v duši. Maček pogosto sedi na istem mestu. Morda je len ali pa čaka priložnost, da spakira kovčke in oddrvi proč, kar ga nesejo noge. Morda je mislil, da ne more več nič narediti. Ali pa ima preutrujene možgane, da bi še obračal strani mojega dnevnika, z vnosi stokrat bolj absurdnimi od tistih, ki so bili vsaj malo smiselni. Vseeno pa mislim, da situacija z mojim mačkom ni tako tragična kot mislijo nekateri. Pravzaprav bi lahko odšel. Zdaj imam O.   Prevedel Peter Semolič
Topos in u-topos: Prostorski paradoks Zemljevidov domotožja (Anja Grmovšek)

Topos in u-topos: Prostorski paradoks Zemljevidov domotožja (Anja Grmovšek)

Trubarjeva hiša literature, 16. december 2015 ― Od 2. do 4. decembra se je na različnih lokacijah po Ljubljani odvijala prva mednarodna študentska konferenca primerjalne književnosti Prva stran, ki je združevala bogat kulturni in izobraževalni program z različnimi tematskimi predavanji študentov in profesorjev z vseh koncev Evrope. V sklopu konference je imel 2. decembra v Trubarjevi hiši literature svoje predavanje prof. dr. Boris A. Novak.    
še novic