Radio Študent, 12. februar 2016 ― Srečanje z zdavnaj izdanimi klasiki sodobnega romanopisja v slovenščini je vedno prisrčno in ganljivo. Julian Barnes je Zgodovino sveta v desetih poglavjih in pol objavil pred 26 leti. Brale, pisale, pa tudi od literature pričakovale so se povsem druge reči kot danes. Britanski pisatelj Jonathan Coe je v Guardianu ob izidu Desetih poglavij knjigo zmlel kot suhoparno, idejno podhranjeno pisanje, ki se z bralcu prilagojenim všečnim stilom baha predvsem z Barnesovo načitanostjo. Z nekaj bralske poštenosti bomo poskušali do knjige biti rahlo bolj optimistični. Zgodovina sveta je v bistvu neko razumevanja načina, kako svet deluje. Za začetek je tu besedna drama med besedama "history" in "story", angleško "zgodovina" in "zgodba", ki sta se pomensko ločili šele v shakespearejanskih časih, postmodernizem pa je njuno sinonimno rabo obudil že zaradi svojih formalnih potreb po zadimljeni resničnosti in mešanju literature z neliterarnimi besedili. Knjigo sestavlja deset kratkih zgodb in en esejčič in seveda gre nujno za zgodbe, ne za zgodovino. Razen v pomenu, da je tudi zgodovina le način, kako je bilo nekaj povedano; eden izmed mnogih. Referenc na zgodovinske dogodke je nekaj, ne moremo pa reči, da jih ravno mrgoli, glede na to, da gre vendarle za zgodovino, eno samo ali eno izmed, ni pomembno. Res se je zgodil Černobil, Gerricaultova slika Splav Meduze, potres na gori Ararat, poleti v vesolje in tudi astronavt, ki je v vesolju našel izkušnjo in Boga in potem na gori Ararat iskal Noeta, je bil zgodovinski mož. Vsi ti dogodki pa so problematizirani s stališča pripovedovanja zgodbe, alternativnih pripovedovalskih preferenc. V edinem poglavju, ki je dejansko nedogodkovno in je esej o ljubezni, pravi Barnes o zgodovini tole: “Izmislimo si zgodbo, da bi prikrili dejstva, ki jih ne poznamo ali ne moremo sprejeti, obdržimo nekaj resničnih dejstev in okoli njih napletemo novo zgodbo. Preplah in bolečino nam lahko olajša samo tolažilno fabuliranje; pravimo mu zgodovina.”

Radio Študent, 11. februar 2016 ― Turški Nobelovec Orhan Pamuk je leta 2009 na Harvardu predaval o romanopisju v okviru slavne serije Northern Lectures. Takratna predavanja je kasneje pretvoril v zbirko razprav, ki je lani pri založbi Sanj izšla v knjižni obliki. Pri nas je bila prvič predstavljena na knjižnem sejmu. Naivni in sentimentalni romanopisec je zbirka razprav, znotraj katerih Pamuk analizira najprej vrste bralcev in nato vrste romanopiscev glede na to, kaj si bralci želijo. Postavi tudi divjo tezo, da bodo zaradi novejših, sodobnejših navad čez nekaj let nehali popolnoma razumevati literarne mojstrovine. Recimo zaradi upada vožnje z vlakom in posledično branja na vlaku se bralci čez 25 let ne bodo več sposobni vživeti in dojeti Ane Karenine. Pamuk svoje razprave razdeli na poglavja in se v vsakem osredotoči na eno sestavino romanopisja – od bralčeve recepcije preko iskanja navdiha in avtobiografskosti romanesknih karakterjev do samega središča romana. Njegovo izhodišče je Schillerjev esej O naivni in sentimentalni poeziji, ki je nastal med 1795 in 1796 - podobnost v naslovih je praktično nezgrešljiva. Avtor poskuša odmeriti pravšnjo mero naivnosti in sentimentalnosti pri pisanju in pri branju ter pri ravnovesju med impulzivnim in reflektiranim pisanjem. V bistvu gre za nekakšen tečaj o romanopisju – kako ga brati, pisati in misliti. S tem nas avtor popelje na pot po literarni in njegovi avtorski zgodovini, tekom katere na zelo šolski način razloži svoje teorije in jih tudi podkrepi s primeri iz literarnega sveta. Med tovrstne romane recimo sodi Mojster in Margareta, Slepa sova in Inštitut za naravnavanje ur. Takšnih navedb je še več, toda edino delo, ki se pojavlja skozi obravnavo vseh sestavnih elementov romanopisja v zbirki, je Ana Karenina. Tako Ana Karenina postane absolutni roman, saj po Pamuku nudi popolno zgodbo, razvoj lika, prostorsko in časovno umeščenost, dobršno mero kritičnosti in avtorjevo čustveno razumevanje lika. In prav slednje je po Pamuku ena izmed kl

Airbeletrina, 11. februar 2016 ― Arundhati Roy, hči aktivistke Mary Roy (ta je razjezila krščansko cerkev v Kerali, ko je s tožbo dosegla preklic krščanskega zakona, po katerem so ženske lahko dedovale le četrtino imetja, ki so ga dedovali njihovi bratje), je ustvarjalno pot pričela kot scenaristka in že v tej vlogi pobrala nekaj nagrad. Nato si je s svojo prvo knjižno izdajo ustvarila odlično izhodišče za svetlo pisateljsko prihodnost: za roman Bog majhnih stvari je namreč leta 1997 prejela bookerjevo nagrado. Vendar pa Roy ni sledila stopinjam drugih bookerjevih nagrajencev, ki jim nagrada omogoči življenje, posvečeno literaturi, brez hujših skrbi za preživetje. Ubrala je manj priljubljeno in nevarnejšo stezo: napisala namreč ni (do sedaj) več niti enega literarnega besedila, pač pa je svoje moči usmerila v pisanje družbenokritične esejistike. Grozljivka, imenovana kapitalizem, trenutno njeno zadnje delo, je tako zbirka prispevkov, ki osvetljujejo drugačno, precej temnejšo Indijo: »največjo demokracijo na svetu«, ki ima, prav po ameriškem zgledu, drugo največjo redno vojsko na svetu, njena vrata pa so široko odprta domačim in tujim velekorporacijam. V Indiji je tako tudi družbeno bogastvo v koraku z razvitim svetom zgoščeno v enem odstotku (štiristo najbogatejših Indijcev, podatki so iz leta 2010, ima v lasti bogastvo, enako četrtini indijskega BDP, torej 300 milijard dolarjev); pred korporativnim kapitalom, ki želi izkopavati rudnine ali graditi gigantske, naravo uničujoče avtoceste, hotele in jezove, pa galantno odstranijo kakršne koli ovire. Naravne ali človeške.