Radio Študent, 23. februar 2016 ― Mirt Komel se veliko ukvarja s pojmom dotika. Kot poudarja, je tip zanj zanimiv, ker v primerjavi z vidom ali sluhom pri dotikanju ne gre za popolnoma enosmerno dejanje. Tisti, ki se dotika, je hkrati tudi ta, ki je dotaknjen in obratno. To misel je poudarjal v dveh svojih skorajda identičnih filozofskih delih: Poskus nekega dotika in Sokratski dotiki. A filozof se je lani odločil, da bo napisal roman. Naslovil ga je Pianistov dotik, vendar, ker v njem ni mogel spet pisati o Platonu in Merleauju-Pontyju, se je tokrat odločil, da bo vir njegove inspiracije sam Glenn Gould. Ime Glenn Gould je verjetno znano vsem poslušalcem klasične glasbe. Čudaški kanadski pianist, ki je znal brati note že pri treh letih, je bil poleg pianistične genialnosti in izvirnih interpretacij J. S. Bacha znan tudi po tem, da je sovražil in kritiziral javne koncerte nasploh. Zanj se glasbena virtuoznost s tem, ko je potisnjena v institucionalizirane koncertne dvorane, lahko prehitro vpne v polje političnega in s tem izgublja svojo larpurlatistično razsežnost. Glasbenik je tako zastrupljen z nenehno željo po tekmovalnosti in ugajanju apatični publiki, ki se klasičnih koncertov udeležuje z namenom, da bi ohranila svoj ugled in pozicijo v družbi. Glenn Gould je zato pri enaintridesetih letih prenehal z javnim nastopanjem in se uporniško zaprl v svoj glasbeni studio. Komel ime Glenn Gould v svojem delu spremeni v Gabrijel Goldman, kraj dogajanja pa prestavi iz Kanade v newyorški Brooklyn. Bralec se skupaj z Gabrijelom znajde v bolnišnici, kjer protagonist brska po svojih spominih. Od tretjeosebnega pripovedovalca izvemo, da je bil Gabrijel nenavaden otrok, poln mističnih značilnosti, ki ga je mama navdušila nad glasbo. Ko se je mladi čudak skupaj z njo preselil k dedku, mu je ta nudil učne ure klavirja in kmalu v njem odkril neverjetno nadarjenega pianista. Kljub svoji hibi, momljanju med igranjem, je bil Gabrijel na konservatoriju kmalu opažen in je zato lahko hitro razvijal svoj gl