Konteksti (Tomaž Bešter), 7. marec 2016 ― Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh citatov, ki jih bržkone mnogo preveč čez palec mečem v kontekst, se mi zdi, da pada Henry David Thoreau. No, ne toliko on kot on s svojo knjigo Walden: življenje v gozdu. vir slike: sanje.si Thoreau je s svojim Waldnom pred kratkim prišel na naše police. In v sodobnem času, omreženem v vseh porah našega bivanjskega pojma, v katerem smo prepredeni z mnogim, kar kliče k nekaterim obupanim poizkusom klicanja nazaj k naravi, se zdi, da na nek način tudi ideje in predvsem način, kako in kaj je pisal v svojih biografskih črticah življenja v gozdu, kličejo k pozornosti. Thoreaujev Walden lahko jemljemo tudi povsem kot poizkus klica povratka k naravi ali pa kot ustvarjanja prostora za drugačno mišljenje. Kakorkoli že, Branje Waldna je daleč od tega, da bi bilo nezanimivo. V gozd sem odšel, ker sem hotel živeti premišljeno, se soočati le z bistvenimi življenjskimi dejstvi, in hotel sem ugotoviti, ali se ne bi mogel naučiti tistega, o čemer me življenje mora poučiti, en pa da bi, ko bi se bližala

Poiesis, 7. marec 2016 ― Rjoveči gobci ne čutijo usmiljenja do svinjine bežiš pred smradom strahu, zlomljenimi glasovi, koraki   povej mi, ali kamen še prisluškuje vetru ali pesek še hrani naš dom v pekočem spominu   kričiš na nehvaležne doline, to deželo, moje drobovje tvoj odmev kljubuje nevihti med zatočiščem in morjem   prašna obzorja, ognjene poroke na razpenjenem nebu korakanje vzdolž monotonih rečnih obrežji vse do izliva   z vozlom v želodcu v postelji iz grenkih lovorovih listov glasno kličeš vodiče, da te odvedejo do obale   kako si naj izpogajaš čoln, ki bo držal vodo kako naj se posloviš od vsega, kar ti je bilo ljubo   ziblješ otroka, ki nima jakne oklepaš se peska, raztresenega po valovih   Zakaj, vprašaš, naj bi verjel morju   Prevedel Peter Semolič