Radio Študent, 17. avgust 2016 ― Tisti dan, ko sem prišel na radio, smo bili sredi velikega škandala, ki ga je sprožil moj članek. Pripravljali smo se na pogovor v Odprtem terminu v živo, ko je urednik Mendiževec potisnil k meni Gozdič, z vprašanjem, ali ga bom recenziral, in z referenco na kolega Tomažina, ki da je malo prebral in rekel, da je dobro. Odprl sem knjigo, prebral kakšne pol strani. Povedi so bile močne, sklop jasnega ritma in blagih arhaizmov me je takoj potegnil “not” in odločil sem se, da bom knjigo vzel s sabo. Pogledam na prve liste v njej, iščoč založnika, in vidim, da je zadeva izšla v samozaložbi. Toliko bolje, morda pa odkrijem literarno senzacijo. Izkazalo se je, da nisem bil dosti daleč od resnice ... Le da bi izraz senzacija delal tem zgodbam krivico. Najlažje jih opišem z dvema primerjavama. Predstavljajte si, da imate nočno moro; začnejo se odvijati nedomačne stvari, soočite se z mizernostjo in absurdnostjo svojega bitja ter ste tik pred tem, da se v svoji nemočnosti in protislovnosti raztopite v čisti nič. Stopnja tesnobe narašča, vendar vas tik pred to razpustitvijo notranji mehanizem prebudi. Mislite si, oh, saj so bile samo sanje, v resnici nisem tako mizeren, brezmočen. No, v pričujočih zgodbah se ta zbuditev ne zgodi. Raziskujejo, kaj se zgodi po tem trenutku, v katerem bi se morali zbuditi, pa se ne, po razpustitvi. Tu bom uporabil drugo primerjavo. Znajdete se v svetu oživljenih nadrealističnih podob. Predstavljajte si nadrealistično sliko, ki postane film, sredi katerega se znajdete, ne da bi v njem hoteli biti. Morda veste, da je film, morda veste, da so sanje, a veste tudi, da se iz njega ali njih ne boste izkopali. Protagonisti se obnašajo kot nekakšni pionirji tega sveta. Njihovo plovilo je njihova samota. Ne gre za psihološko samoto, ampak za filozofično. Junaki nimajo osebne zgodovine, nimajo niti imen. V svet so kar najbolj kruto vrženi. Ta jim je čisto tuj na tri načine. Najprej skozi okolja, v katerih živijo unheimliche bitja, s katerimi ni

Airbeletrina, 17. avgust 2016 ― »Zakaj potujete v take dežele, so vam všeč?« je Agato Tomažič vprašal uslužbenec izraelskega varnostnega organa, ker je imela potni list poln žigov iz Izraelu sovražnih držav. In res, nabor destinacij, ki so pristale v njeni zbirki potopisnih reportaž Zakaj potujete v take dežele?, bi podobno vprašanje najbrž izvabil iz ust večine povprečnih prebivalcev katerekoli zahodne države, ne samo paranoidnih izraelskih aparatčikov. Z besedili bivše novinarke in urednice namreč bralec obišče številne eksotične države, kamor je odpotovala službeno ali zasebno; na primer v Sirijo, Libijo, Iran, Etiopijo, Malavi, Armenijo – no, pa tudi bolj domačne postojanke, denimo Trst, hrvaški Krk ali celo Kočevje. Pri tem je Agati Tomažič uspelo dodobra razbiti aksiom, češ da gre branje o Drugih kulturah, ki jih nismo izkusili na lastni koži in ki jih poznamo zgolj iz medijskih podob nasilnih spopadov in pomanjkanja, vedno slajše v tek. Reportaža o Gotenici ali tržaškem taborišču Rižarna je interesantna v isti meri kot besedilo o Turčiji ali Izraelu, hkrati pa te še pocuka za rokav in spomni na to, kako pomembno je hoditi razprtih vek tudi po še tako bližnji okolici, saj nikoli ne veš, za katerim vogalom te čaka pomenljiva zgodba ali nenadejani dražljaj.