Radio Študent, 3. november 2016 ― Moja usta so maternica popačenih oblik, organ s prežgano sluznico in bolnimi zarodki. Tako na nekem finem mestu pravi knjiga Geneza Jerneja Kusterleta, mladega pesnika, kakor ga z za literarno sceno tako ljubim izrazom označuje tudi sama knjiga, ki naši srednjeletni frekvenci ni popoln tujec. Pred časom smo namreč probavali nekaj mozgat o Železarski liriki. Antologiji jeseniških pesnikov, katere eden od avtorjev ter glavni ideolog in zbiratelj je prav mladi Kusterle. Tokrat smo prebirali njegove pričujoče poezije. Pokroviteljsko mladost, tako pogosto ne le fizično pripopavane na nestare pesnike in še posebej pesnice, bomo torej povsem odmislili ter podali izključno branje ter še par fusnot. Zgolj naslov izbruhne veličino, kakršno pač nujno nosijo vsa biblična poimenovanja, Knjiga kraljev, Psalmi, Razodetje etc., in v kontekstu knjige nakazuje, da svoj posel pesnjenja misli kar najresneje. In ko obrnemo platnico ter prvi list, se megalomanski naslov še bolj megalomanizira s kontekstualno zožitvijo v: Tipkopisi: Geneza, I. Pesniški zvezek. Z nekoliko odmaknjenim vpogledom bi pesmi knjige, razdeljene na štiri razdelke, generalizirajoče opisal kot razsvetljeno lovljenje samega pesnjenja oz. precizneje grabljenje pesniškega jaza in njegovo umeščevanje v dovrševan pesniški akt. Kar se pesni s stabilnim, zagotovljenim distopičnim verziranjem skoz razpadanje, smrtnost, onstran katere sega s stopnjevanjem odurja, kirurško mesenost ter motreče pljunke po sceni, svetu, kulturi, poeziji, in nenazadnje prek realno sfalirane ljubezni, ki vendarle nadalje biva v morbidnih vrsticah pesmi. Še skrajno približan, skonkretiziran, praktični ringnšpil; Štarta z Postmodernistično žvečenje oblike, ki spominja na verz, pomeni: »ljubiti se z ostanki Rimbauda«., pri čemer Mallarmé slejkoprej z zamolklim sijem razrezuje polslepa zrklja. In že oz. skorajda smo v prvem delu, Pozlačeni kljuni trgajo svinčene veke. Sneti obraz … Odpeti prsno zadrgo po