Radio Študent, 8. november 2016 ― Kolarjev knjižni prvenec – pomenonosnega, a stilsko nekoliko okornega imena – v nekaterih potezah precej spominja na tok sodobne slovenske (in še kakšne) proze, ki v ospredje postavlja anekdotičnost in tako imenovanega malega človeka. Mali človek je tam takšen pogosto tudi zaradi visokega gledišča, s katerega ga opazuje pisatelj. Čeprav je zgodba malega človeka deklarativno na strani demistifikacije pisatelja, pa ga dejansko mistificira. Pisati o malem človeku pogosto pomeni simbolni vzpon pisatelja, ne glede na njegovo siceršnje razredno ali drugo ozadje. Vendar se zdi Kolarjev protagonist majhen v nekem drugem smislu: majhen je, ker je njegova perspektiva manjšinska. Namreč, če je mali človek v omenjenem toku zaznamovan s patologijo nevroze, Kolarjev trpi za psihozo. Že s tem se jasno zariše demarkacijska črta med njegovo perspektivo in normalizirano perspektivo, saj je psihoza izrazito asocialna patologija, medtem ko je nevroza patologija socializiranosti. Obenem se razlike zarisuje tudi v sami anekdotičnosti. Če se v prvem primeru anekdote sestavljajo v določeno pripoved, ki med drugim utrjuje mistificirani položaj pisatelja, v »Glasu noči« anekdota ne vodi v zaključeno celoto pripovedi, ampak ukinja vsako pripoved. Sčasoma se te patologije začnejo, seveda prvoosebno, izpisovati v psihotičnem tipu govorice, če ta tip definiramo skozi njegovo samonanašalnost. Vendar to ni govorica vizij, polomljene sintakse in podobnega, temveč strokovni diskurz, namreč diskurz babištva. Znajdemo se sredi navideznega drsenja označevalcev. V resnici označevalci – po vsej verjetnosti – ne drsijo, v resnici skozi vso svojo strokovnost (ki jo lahko preverimo pri piscu romana, kar odpira poseben tip vprašanj) ta diskurz prinaša točno določene reference. Opisuje natančno določene dele telesa, medicinske posege, telesne procese in tako naprej. Ravno s prijemom strokovnosti protagonist nastavi bralki/bralcu ogledalo. Z uporabo najbolj legitimnega, skoraj svetega diskurza

Airbeletrina, 7. november 2016 ― Ko z grškim prijateljem stojiva pred nabito polnim barom, v katerega lokalci in turisti hodijo igrat retro videoigre, mi pove, da se je v preteklih dneh iz Grčije izselil še zadnji njegovih prijateljev. Bankarji v Singapurju, veterinarji v Avstraliji, zgodovinarji v Angliji, vsi, v iskanju izgotovljene poklicne identitete so čisto vsi postali ekonomski migranti in od letošnjega leta dalje zanj doma ne bo več nikogar, zaradi kogar bi bilo o nekem kraju sploh še smiselno govoriti kot o domu. In tudi on, pa naj bo Amerika, kakršna že hoče biti, on sam pa kakršen koli že komunist, nima najmanjše želje po vrnitvi. In k čemu naj se tudi vrnil? K tujcem, s katerimi si