Airbeletrina,
11. november 2016
― Ko sem ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost nataknjeno razmišljala o tem, kaj me pravzaprav moti pri tem, da je pripadla Bobu Dylanu, sem ob vseh stvarnih pomislekih glede mesta, ki ga zaseda literatura v enaindvajsetem stoletju, skrivaj vedela, da je srž moje zamere dosti bolj banalen. Dylan je slab človek, sem verjela na skrivaj. Eden tistih, ki svojo brezbrižnost nosijo kot nakit in tiste, ki jih z njo prizadenejo, učijo, da je tako videti okrutna, a nujna svoboda. Leonard Cohen, sem si misila, on je tisti, ki bi moral biti nagrajen.