Konteksti (Tomaž Bešter), 18. november 2016 ― Dobre kriminalke so nekaj, k čemur se radi vračamo tudi tisti, ki ne prisegamo zgolj na žanrsko čtivo. Nekaj zadovoljujočega je na vsakokratnem povratku nazaj h klasičnim zgodbam o tem, kdo je storil to ali ono in skupaj z drugimi stran za stranjo razreševati uganko morilca. Še posebno prijetno je to takrat, ko imaš avtorja, ki ti ustreza, ali neko serijo, kjer ti vse štima, kot je potrebno. In tisti, ki veste, o čem pišem, najbrž poznate občutek tega zadovoljstva, ko izveste, da je na police prišel nov izdelek, ki je narejen po meri vašega vnaprej zagotovljenega dobrega počutja. Četudi le za kratek odmor med ostalimi čtivi ali kakimi nespodobnimi zaviralci branja. In takšne serije imajo kar nekaj tako vnaprej dobljenih zadovoljnih bralcev. Med tiste, ki jih takole Galbraith in detektiv Strike držita v pesti, najbrž sodim tudi jaz. Pred kratkim sem veselo zagrizel v relativno debelo zadnjo slovensko izdajo Strikovih dogodivščin, ki sliši na ime Po poti zla. Ta je tretja po vrsti in prepričan sem, da bo prav tako kot mene, zadovoljila tudi mnoge druge ljubitelje kriminalk. Skorajda ravno pravšnja mešanica zlikovcev in prizorov, ki jih pogojujejo vse karakterne posebnosti glavnih junakov, bo dosegla visoke standarde, ki jih dandanašnji bralec postavlja za kriminalni žanr. vir slike: emka.si Detektivu Cormoranu Striku, bivšemu vojaškemu preiskovalcu, ki je v eksploziji izgubil nogo, tokrat v pisarno nekdo pošlje nogo. Pravzaprav je ne pošlje njemu, temveč njegovi sodelavki, tajnici, pomočnici, družabnici - ko boste prebrali knjigo, boste vedeli zakaj toliko opredelitev - Robin. Oba poznamo že iz prejšnjih edicij Roberta Galbraitha. Robin je od ženske, ki je zgolj sledila želji po detektivskem delu in tako prišla do dela v Strikovi pisarni, preko različnega usposabljanja in rezultatov, ki jih je prikazala, malo pa tudi zaradi Strikove naklonjenosti, prišla do skoraj njemu enakovrednega položaja v pisarni zasebnega detektiva. Tako si sedaj že spodobno razdelita z