Airbeletrina,
4. januar 2017
― Pred leti, še pred uvedbo nove obdavčitve za »samozaposlene«, me je davčna kontrolorka s stišanim glasom in malodane neuradno vprašala, ali v Afriko morda ne potujem iz osebnih nagibov in bi letalsko karto kot del stroškov rada davkariji le podtaknila. Za hip sem se zdrznila, stresla z glavo, kot da skušam odgnati neprijetno misel, da me ima starejša gospa za prevarantko, nato pa z zadnjimi atomi moči, nenazadnje se v tem birokratskem labirintu nikoli nisem dobro znašla, dejala, »Kako pa si predstavljate, da napišem roman, ki se odvija v Afriki? Tako, da sedim doma in srfam po internetu?« Mnogo kasneje, ko je Sušna doba izšla, sem ji roman hotela podariti. Ker je ni bilo v pisarni, sem knjigo položila na njeno delovno mizo (dobesedno izročila v
