Poiesis, 19. januar 2017 ―   V taborišču Dadabab v Somaliji ali v taborišču Sanichare v Jhapi čakajo na možnost, da bi se nastanili v tretji državi: tam so nepotrpežljivost, tesnoba in predvsem obupano čakanje!   Prijatelji so odšli, odšli so sosedje, časopisi prinašajo novice o njihovem spremenjenem življenju in v osamljenem telefonskem pogovoru znanka poroča o svoji izkušnji z boeingom, to naredi čakanje vrednejše, a tesnoba narašča.   Moj prijatelj z univerze čaka na pogovor za vizo. Njegovi kolegi so odšli, celo gimnazijci so odšli, na družabnih omrežjih so objave o njihovem novem spremenjenem statusu in v kratkih pogovorih prek spleta sočustvujejo z njim, ki še vedno tiči v žalostnem starem kraju; to ga dela nemirnega in tesnoba narašča.   Šele včeraj je Roshani rekla: »Dai, končno grem.« »Kam?« sem jo vprašal. Nasmehnila se mi je v odgovor. Postalo me je sram, da ne poznam svojih sanj.   V taborišču, na univerzi, po naših domovih, živimo z buffisom, upanjem in tesnobo, da bomo ujeli impale**, naše sanje!   * Buffis je afriški/somalski izraz, ki označuje tesnobo, ki jo čutimo, ko čakamo, da se bo zgodilo nekaj dobrega. ** Impala je redka vrsta antilope v Ugandi, še posebej v regiji okoli Kampale. Obstaja prepričanje, da je [...]