Konteksti (Tomaž Bešter), 20. januar 2017 ― Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev. Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel. A to je na koncu. Na začetku je bil Fugui, sin vaške družine, ki je imela dovolj vsega. Imel je tudi ženo, ki je bila noseča z drugim otrokom, sam pa je precej časa zapravil za neumnosti. V eni od teh neumnosti je zakockal svoje in tudi večino družinskega premoženja. S tem se je situacija v družini precej spremenila in še do nedavnega bogati so v zelo kratkem času postali tlačani, podložniki tistemu, ki je za kockarsko mizo sedel Fuguiju. Noseča žena je odšla naz