Radio Študent, 11. april 2017 ― Še en zavzdihljaj nad »dobrimi, starimi časi« tokrat ne prihaja od hipsterskih lobijev, ampak od doktorja kulturologije. Prav tako na srečo vseh ljubiteljev strokovnejšega čtiva danes obravnavano delo ni le spomin. Ni pa niti tisto, kar si predstavljamo pod terminom »strokovno«, tako kot se pri kulturoloških čtivih pogosto zazdi zaradi enostavnosti opisnega jezika. Pred nekaj meseci smo že recenzirali knjigo Made in YU 2015, ki je bila zbirka sociološko-antropoloških ali pač kulturoloških člankov materialnih produktov, postavljenih na piedestal nekega preminulega obdobja z gledišča trenutnega. Obdobja, ki so ga vsi že ravno dovolj pozabili, da se jim na »stara leta« zdi rajsko. Skupaj z Moderno galerijo, nominacijo za tujejezični film za oskarja lanskega leta in še s čim se torej še enkrat vračamo – v SFRJ! Fičko po Jugoslaviji: zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini je ZRC SAZU izdal skupaj s prej navedeno knjigo Made in YU 2015 v zbirki Kulturni spomin, pri čemer gre pri ljubkem avtomobilu vsaj za poglobljeno študijo daljšega formata, medtem ko je prva zbor krajših člankov. Obe izdaji pa sta še dodaten dokaz, da je od konca Jugoslavije minilo že dovolj časa, da lahko k njej obračamo kot k zgodovinskemu obdobju. Martin Pogačar to v knjigi priznava tudi sam in nas opominja, da gre vseeno za polpreteklo zgodovino. Fičko je namreč še vedno del kolektivnega spomina in še bolj intimnega spomina še živih generacij, ki so skupaj z njim odrasle. Nekateri ga bodo po predvidevanjih spoznali šele iz knjige. Fičko v Fičku nastopa kot izraz nostalgije, torej ne nostalgije kot hrepenenja po tem, kar je nekdo nekoč imel, ampak kot »avtorskega raziskovanja in nadgradnje tistega, kar ostaja za nami«. Izbira Zastave 750 ali fička za temo raziskave niti ni tako presenetljiva. Avtocentrična miselnost, ki velja še danes, predstavlja udejanjenje osebne svobode in osamosvojitve, hkrati pa kaže na ujetost v konvencije družbenega sistema. Ne nazadnje ob pogledu