Radio Študent, 9. april 2017 ― Po tretji pesniški knjigi Dejana Kobana je mogoče reči, da gre za pesnika, ki ga je zanimivo brati že zato, ker vsaka knjiga prinaša nekaj novega. Če so Razporeditve v primerjavi s prvencem prinesle nek nov, singularen pesniški jezik, torej spremembo v formi, lahko rečemo, da Frekvence votlih prostorov pomenijo spremembo v občutju. Izognimo se vljudnostni, sicer pa dokaj neuporabni sintagmi »lirski subjekt« in jo zamenjajmo za Kobana samega. Ne nujno za Kobana pesnika kot za Kobana subjekta, ki interpretira neko stanje in dobljeni material predeluje v pesmi, kjer ga prestreza nesubjektivna mašina pesniškega jezika, v preteklosti vzpostavljena od njega samega. Torej, skozi te pesmi lahko vidimo subjekta, ki stvari doživlja drugače kot tisti v Razporeditvah. V Razporeditvah smo lahko našli nek “gozd, ki diha”, subjekt se je s poezijo in v poeziji tepel, performiral, kritika je pomenila akcijo. V Frekvencah prej pomeni komentar, brez negativne konotacije. Naslov, Frekvence votlih prostorov, ustrezno oriše občutje: komentarji se prekladajo in vibrirajo v votlem prostoru. Subjekt Koban piše, kot da je izrinjen iz skupine, svojega plemena in atomiziran. Ne sooblikuje sveta, temveč se zgolj poskuša upreti njegovemu prevelikemu vplivu. V tem oziru lahko morda ironično beremo prvo osebo množine, ki se pretaka po celi zbirki. Če je ta v večini sodobne slovenske poezije neironična in prispeva k performiranju melanholičnega kroga, v Frekvencah služi ravno izstopu v singularno melanholijo. Množica je votla, spektralna. Pesmi se razbijajo na fragmente, dovolj majhne, da lahko uidejo prešitemu svetu, da se splazijo med njegovimi šivi in teksturo. Podobe so na prvi pogled goste. A posamezna pesem kot celota, razbita na veliko število fragmentov, ponudi drugačno interpretacijo. Fragment je zgoščen zato, da se lažje prebije skozi teksturo, na drugi strani pa ga srečajo drugi fragmenti, s katerimi se skozi svoja pomenska jedra združuje. Nad osnovno teksturo tkiva realnos