Radio Študent, 25. maj 2017 ― V prihajajočih petnajstih minutah boste poslušalci deležni zanimivega prevračanja: v oddaji Humanistika se bomo ukvarjali z antihumanizmom, ki ga bomo naposled s pomočjo humanistike – a tokrat z malo začetnico – skušali otopiti. Gre za recenzijo knjige Teorija, nasilje, fascinacija redakcijskega kolega Matije Jana a.k.a. Fifija. Zadrega je tako zgolj še večja: porodi se vprašanje, kako napisati pertinentno kritiko, ki ne bo pristala v naslednjih Moralnih fekalijah, oziroma kako napisati recenzijo, ki ne bo preprosto trčila z gluhimi ušesi avtorja, ki se na takšne in podobne moralizme preprosto požvižga. Strategija je sledeča: sprva bo v recenziji na kratko predstavljen koncept antihumanizma, nato sledi kratka obnova vsebine knjige in na koncu komentar in opombe k problematičnim delom. Antihumanizem je nastal kot teoretski odgovor na zgodovinske in teoretske zagate humanizma. Izraz antihumanizem je skoval Louis Althusser med svojim obračunom z marksističnimi humanisti. Če je v filozofiji pred Marxom vedno govora o empiričnem subjektu z idealnim bistvom ali o idealnem subjektu z empiričnim bistvom, pozni Marx dvojico subjekt-bistvo vedno določa znotraj koordinat materialnih praks v socialni strukturi. Althusser pravi, da je historični materializem teoretski antihumanizem, saj za človeško bistvo ne predvideva drugega kot zgolj prazno strukturno mesto, ki ga izpolnjuje pozitivnost neke vednosti. Ta pozitivnost je venomer ideološko zaznamovana pozitivnost. Ideologija je dejstvo družbene ureditve – tako kot politika in ekonomija – in ne obstaja družba brez ideologije. Ideologija je preprosto odraz odnosa med človekom in svetom. Hrbtna stran te ugotovitve je ta, da ne obstaja imanentno izpeljan nabor vrednot, za katere je vredno zastaviti življenje. Ta opredelitev antihumanizma bi morala zadostovati za izhodišče, ki služi kot izhodišče Teorije, nasilja in fascinacije. No, vsaj kar zadeva teorijo. Konec je z ideologijo, konec je z legitimacijo – ne obstaja r