Radio Študent, 29. junij 2017 ― Peta pesniška zbirka Marcela Potocca spada v najbolj predvidljivo linijo slovenskega pesnikovanja. Osnovna značilnost te je, da moramo knjigo prebrati, da se prepričamo o njeni pripadnosti liniji, ne pa tudi zato, da bi lahko o njej pisali. Drugače rečeno, vse trditve o takšnih pesniških zbirkah imajo značaj določene splošnosti. Vsaka partikularna manifestacija tovrstne poezije je tako komaj posnetek, simulaker ideje čiste avtentičnosti, čeprav se vedno poskuša predstaviti kot ideja sama. Večino zbirke sestavljajo značilni dolgi verzi, ki ne izražajo nobene skrbi za pesniški jezik niti ne predpostavljajo nobene intenzitete branju. Pisati pesmi je tako lahko kot govoriti. Zato tudi ni nobenega ne formalnega ne vsebinskega razloga, da bi jih brali kot pesmi, in ne kot prozo. Zaman bi na primer iskali neko konsistenco preloma prozne vrstice, ki bi se trudila izkoristiti premore ali kontinuitete za ritmični učinek. To je poezija brez teorije poetičnega – ne ve niti zakaj niti kako je poezija. Pri tem je tudi retorična plat teh pesmi do skrajnosti predvidljiva. Pozna tri moduse: izpovednega, pripovednega in atmosferičnega. Prevladuje prvi, ki se odvija med prvo in drugo slovnično osebo: »Rekla si, da bi moral napisati / pesem o baziliki (poznaš me – vstopaš v / moj jezik).« Občasno se znotraj drugih dveh modusov zgodi celo nekakšna desubjektivacija – ubežanje izpovedujočemu in melanholičnemu jazu, kar pa se nekako pričakovano zgodi predvsem v pesmih z vzhodnjaško tematiko ali formo. Slednje, med katerimi nekatere privzemajo formo japonske tanke, so verjetno tudi med najmočnejšimi v zbirki. Poleg kratkosti govori v njihov prid predvsem strukturno pogojena nemožnost izpovedovanja in konsekventni poudarek na podobi. »Črke na robu / ustnice iščejo pot – Moč, / da bi delile – // ranile – izginile – / nerazumljivo krhke.« Vendar tudi te pesmi ne ostanejo izven nekega religiozno obarvanega dispozitiva. Če v večini pesmi prevladuje pastoralna oblast izpovedi, t