Novice

literatura

Poletno prerojevanje

Poletno prerojevanje

Knjige pomagajo ..., 11. julij 2017 ― Vsaka stvar ima svoj življenjski cikel - najprej se pojavi mala iskrica, pa še ena in ena, dokler ne skrešejo prave ideje, ki se rodi skozi naše delo(vanje). Tako nekako je nastal tudi ta blog - iz čiste radosti do branja in do čudeža, do moči, vpliva, ki jih imajo besede oz. zgodbe na naša življenja. Nastal je iz strasti, s katero opravljam svoje delo - ne le preko poklica, ampak stalno, na vsakem koraku. Nastal je kot podaljšek mojega poklicnega udejstvovanja, ki mi prinaša prav posebno radost. Pa vendar čutim, da je to več kot le poklic - moja poklicanost. Da bi ptice, ki s podobo mojega bloga letajo od vsega začetka, poletele v popolno ustvarjalno svobodo, sem se odločila preseči zastavljeno - zgolj knjižno oz. knjižničarsko pot tega bloga. Z idejo sem skušala zbuditi iskrice v drugih, kar mi je sem in tja uspelo in dolgo me že muči, kaj bi lahko še naredila, da bi stvar zares zaživela, utripala v hitrejšem ritmu, pulzirala v takem tempu, kot si ga želim. Shari Silvey: Rebirth In je znova preskočila iskrica in zanetila pravi kreativni požar. S knjigo v naročju sem preživljala večer, brala z namenom, da utrem nove poti svoje kreativnosti, ki je zastala nekje med knjižničnimi policami ... In se v istem trenutku usedla za računalnik, da sporočim širnemu svetu, da je čas za - spremembo. Knjige, ki pomagajo, bodo ostale. Malce se bodo preobrazile, veter poletnih neviht bo malo razrahljal zgoščenost besedil, širina poletnih obzorij pa bo premaknila tudi obzorje tega bloga.  Eksplozija barv sončnega zahoda po večerni nevihti. Foto: Urška O., Hotedršica, 11. 7. 2017 Hvala vsem, ki ste mi pomagali so-ustvarjati ta blog, z velikim veseljem sem z vami delila pre-brane knjige, hvala vsem, ki ste pozorno brali in upam, da tudi kaj po-brali. Veselim se novega ustvarjanja, kreiranja. Kmalu vas znova povabim k branju. Še nekaj navdihujočih poletnih neviht, dih jemajočih sončnih zahodov in navdihujoče svežih juter bo potrebnih
Peter Rezman: Barbara in Krištof

Peter Rezman: Barbara in Krištof

ARS Izšlo je, 11. julij 2017 ― V minulih letih je pisatelj, dramatik, pesnik in kolumnist Peter Rezman ustvaril prepoznaven in prepoznan literarni opus. Za zbirko Skok iz kože je leta 2009 dobil nagrado fabula, z romanom Zahod jame se je leta 2013 uvrstil v ožji izbor za kresnika za najboljši roman minulega leta, z romanom Tekoči trak pa se je Rezman […]
O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov

O prihodnosti naših izobraževalnih ustanov

Radio Študent, 10. julij 2017 ― Tako rekoč takoj na začetku predgovora k seriji predavanj, ki jih je takrat neznani, zdaj vsesplošno poznani Friedrich Nietzsche kot filolog leta 1872 izvedel na baselski univerzi, naletimo na opozorilo. Zapisano je, da je knjiga »namenjena mirnim bralcem, ljudem, ki jih še ni posrkala vrtoglava naglica naše zamotane dobe«, tistim, ki »še imajo čas«, bralcu, ki »še ni pozabil misliti med branjem«, ki o vsebini dela razmišlja »še dolgo po tem, ko je že odložil knjigo. A ne zato, da bi napisal recenzijo, ali še eno knjigo, temveč zgolj zato, da bi razmišljal!« Recimo, da je pisec recenzije s samim začetkom branja zaznal, da bo med pisanjem naletel na težavo, saj v golem dejstvu, da piše, počne ravno tisto, česar početi ne bi smel. Recenziranje se namreč pogosto izteče v navajanje tega, kaj je avtor rekel, kakšen je bil morda njegov namen … v obravnavo teksta kot korpusa izjav med mnogimi drugimi korpusi izjav, v njegovo »historizacijo«, ki mimo tega, da obstaja dejstvo, da je bilo takrat in takrat s strani tega in tega napisano in izrečeno to in to, tekstu ne priznava nikakršne relevance, skratka obravnava besedilo kot mrtvo stvar. Kar je natančno tisto, kar Nietzsche prepozna kot enega glavnih problemov nemških izobraževalnih institucij: učenje jezika kot mrtve tvorbe namesto poudarka na njegovi rabi, filološko predrkavanje z etimologijami, sestavljanje »tabel«, redukcija pouka na neresen odnos komunikacije, v katerem učitelj pove, kaj je kdo kdaj rekel, učenec sliši, kaj je kdo kdaj rekel, noben od njiju pa izrečenega ne jemlje resno – svoboda in mnenje, skrb za »poln razvoj svobodne osebnosti«, kjer bi morala stati disciplina in vera v avtoriteto. Kaj nam torej kot recenzentom preostane, če se želimo izogniti pastem, na katere v samem začetku opozarja pisec? Rešitev bi bila lahko naslednja. Če rečemo, da je Nietzsche danes poznan, s tem vsekakor ne mislimo na Nietzscheja kot profesorja baselske univerze, saj Nietzsche Genealogije morale vsekakor ni tr
Dekleta, ki se jih spomnim, Pobalinka, Bog pomagaj otroku, Pokopljite me za šprajc

Dekleta, ki se jih spomnim, Pobalinka, Bog pomagaj otroku, Pokopljite me za šprajc

ARS S knjižnega trga, 10. julij 2017 ― V oddaji S knjižnega trga se bomo posvetili romanu Evalda Flisarja Dekleta, ki se jih spomnim, pesniški zbirki Tonje Jelen Pobalinka, romanu Toni Morrison Bog pomagaj otroku in avtobiografskemu romanu Pavla Sanajeva Pokopljite me za šprajc. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Simona Kopinšek, Jasna Lasja in Katarina Mahnič.
Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

Knjiga zrcal: dober občutek za skrivnostnost

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. julij 2017 ― vir slike: emka.si Knjiga zrcal razkriva, kako zabavno mora biti pisanje, ki si v razkrivanju podrobnosti zgodbe privošči različne pripovedovalce. Obenem pa jasno da vedeti, kako drugačni so ti pripovedovalci drug od drugega, kako drugačen pogled imajo in s kako različnimi nameni se lahko lotevajo svojih pripovedi. Kar je posebej zanimivo zato, ker se kopičijo tudi pripovedi tistih, ki so v pripovedi. Ali v pripovedih. Knjiga zrcal je v svojem jedru kriminalka. Zgodba o zločinu, ki se je zgodil kar nekaj časa nazaj in bil zmotno rešen, ponuja izjemne možnosti za pripoved. Ali pripovedi. In to je vir, ki ga je Eugen Ovidiu Chirovici dobro izkoristil. To, da gre za kriminalko, nikakor ni tisto, kar je najboljšega v Knjigi zrcal.V glavnih vlogah nastopajo karizmatični profesor psihologije, njegova študentka in pomočnica ter njen cimer, študent književnosti. S tem slednjim se Knjiga zrcal začne. Spoznamo ga kot Richarda Flynna, ki dela v marketingu, a se je odločil, da sledi svojim večnim sanjam in napiše knjigo. Zato literarnemu agentu pošlje del rokopisa, v želji, da bi izdal tudi knjigo, če bo agencija seveda za. V knjigi opiše dogodke z druge polovice osemdesetih, ko je kot študent za cimro dobil zanimivo študentko Lauro Baines. Z njo se je izjemno dobro ujel, vanjo se tudi zaljubi, a ona ga spusti le tako daleč, kot si sama želi. Predvsem pa je pomembno, da v njunem odnosu v resnici nista ona dva glavna, ampak se zdi, da se vse odvija okoli profesorja Josepha Wiederja. Gre za pravega zvezdnika na področju psihologije, pomembnega raziskovalca in odličnega mentorja, ki je povrh vsega na Lauro in še marsikatero dekle deloval hipnotično, marsikateri kolega pa ga je gledal z zavistjo. V to Princetonsko okolje tako prileti Richard, njega Wieder zanima predvsem s stališča odnosa, ki ga ima do Laure, še bolj pa s stališča odnosa, ki ga ima Laura do njega. Bržkone sta bila namreč takrat že par. Kakorkoli že, Richard v profesorjevi hiši poprime za nalogo, za kater
še novic