Konteksti (Tomaž Bešter), 21. avgust 2017 ― vir slike: emka.si Nekaj pogumnega je v trenutku, ko se odločiš, da boš povedal. Nekomu. Lahko je to prijatelj, oče, mama ali pa psihiater. V takšnem trenutku se skrivajo iskrenost, motiv, moč pripovedovanja in teža spomina. Predvsem pa teža monologa. Osvobajajoča za tistega, ki govori. Zanj ali zanjo ima poseben status. Kje pa smo tu mi? Kje je poslušalstvo? Je sploh zaželjeno ali smo tu le z ušesi prislonjeni na tenke stene terapevtske sobe in prisluškujemo nečemu, kar ni namenjeno nam? In kaj slišimo? Zgodbe. Zgodbo. O odraščanju, starših, prijateljih, o telesu posameznice in duhu časa. O Mehiki in Franciji. O zločincih in zaporu. Slišimo zelo zrelo pripoved o tem, kako in koliko časa potrebuje, da se nekdo pomiri v to, kar je in najde svobodo v verigi tega, kar se je in kar se še bo zgodilo. A Telo, v katerem sem se rodila, ne daje občutka, da bi bi prisluškovali nečemu, kar ni namenjeno nam. Kljub temu, da gre za obisk pri terapevtki. In kljub temu, da je v resnici en sam monolog. Osemindevetdeseta edicija izjemne zbirke Moderni klasiki nam je postregla s prevodom mehiške pisateljice Guadalupe Nettel El cuerpo en que nací, Telo v katerem sem se rodila. Pravzaprav je res zanimiva knjiga. Ekstremno kratka, čeprav opisuje kar nekaj odraščanja prvoosebne pripovedovalke. Ta se spominja svojih let v Ciudad de Mexico in Aix-en-Provence. A tisto, kar jo najbolj zaznamuje na začetku, niti ni Mehika, ampak telo. Bolj natančno bela pega na roženici desnega očesa. Z njo se začnejo njeni spomini. In na starše, ki so se trudili, da bi našli način, kako jo odpraviti, da bi njuna hči ne potrebovala preveze čez to nesrečno desno oko. A ne gre tako enostavno. V tej telesni nekonsistenci se skriva mikrokozmos tega terapevtskega srečanja. In tako kot bo razrešitev tega obiska potrebovala en sam dolg monolog, bo tudi epilog materinega znamenja na pripovedovalkinem desnem očesu potreboval pot cele knjige, da bo spomin našel srečno pot domov. Težava ni bil prostor, temveč