Airbeletrina, 27. september 2017 ― Kje je te dni njegov prostor za žalost? Prostor, v katerem bi bil z njo brez bolečine in žalosti, a bi v njem obenem za njo žaloval in jo objokoval? Med študijem madžarščine je pri Kostolanyju (preveč pocukranem, da bi ga kdo vprašal za mnenje) prebral, da je naslov mrtvih samo v naših srcih. To se mu zdaj zdi banalno in pocukrano do slabosti, toda stavek je bil, če se ga prav spomni, tak. Ni prepričan, da mu je zato, ker ve, kje je njen naslov, kaj lažje. Razcepljenost. Razpokan gral. Bodičasto polje, po katerem vsak dan hodi. O njej premišljuje, kot bi bila živa, obenem pa joka za njo, ker je mrtva. Še vedno živi v istem stanovanju, ima iste navade, kot sta jih imela, kot da se bo jutri vrnila, obenem pa za njo joka, ker je mrtva. Vpraša me, kako naj jo nagovori, ne da bo šlo za pogovor njega s samim sabo. Pravi mi, ne, to pogosto ponavlja, da se počuti osamljeno in izgubljeno. Kadi in pije, vsak večer, prekomerno, toda vztrajno in disciplinirano. (Menda se ni kot dezerter v JNA zaman naučil in se kot manijak držal discipline!) Izgubljeno in osamljeno. Tega mi ne pove, to je očitno, če ga malo bolje pogledam. Kadi in pije, ko s