Tradicionalni natečaj za kratko zgodbo

Tradicionalni natečaj za kratko zgodbo

Airbeletrina, 10. november 2017 ― AirBeletrina tudi letos razpisuje tradicionalni natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Rok za oddajo prispevkov je 11. december 2017. Peterica finalistov bo o svoji uvrstitvi v veliki finale obveščena najkasneje 18. decembra 2017. 21. decembra 2017 se bodo vsi finalisti predstavili na zaključnem večeru, kjer bo tudi razglašen(a) avtor (avtorica) zmagovalne zgodbe.
Težavni prvenec

Težavni prvenec

LUD Literatura, 9. november 2017 ― O zgoščenem in simpatičnem prvencu, v katerem je avtor do farse prignal stranpoti, na katere lahko zanese pisatelja, ki ne priznava nobene vrednosti življenja izven polja umetnosti.
Mi ne razumemo ničesar

Mi ne razumemo ničesar

Radio Študent, 9. november 2017 ― Primoža Čučnika, pesnika, ne gre jemati zlahka. Toliko je že napisal in bil tolikokrat nagrajen (in bil pri tem ves čas malce zdolgočasen); hkrati pa mu čisto vsi, ne glede na tabor in estetsko preferenco, priznavajo pesniško odličnost. Čučnika se je torej treba lotiti resno, skoraj bi rekli študiozno.
Bližina v svetu nasprotij

Bližina v svetu nasprotij

Airbeletrina, 9. november 2017 ― Sedim na terasi svojega prijetnega stanovanja in pijem popoldansko kavo. Ob širih popoldne je sonce še vedno močno, zato se s hvaležnostjo zavedam sence velike palme, ki se bohoti nad mano in katere ogromni glineni lonec postaja premajhen za njeno velikost.
Kritika knjige Maršal: To ni maršal

Kritika knjige Maršal: To ni maršal

Dnevnik, 9. november 2017 ― Naslovnica Maršala, nove pesniške zbirke Milana Jesiha, bralca nekoliko zavede, posebno če ne pogleda na hrbtno stran ovitka. Naslov, podnaslovni indic (»88 pesmic« spominja na 88 let Titove življenjske dobe) in vizualni namigi vzbujajo namreč...
Poročilo o zaključku delavnic Vzkrik - Varja Hrvatin (poročilo z dogodka)

Poročilo o zaključku delavnic Vzkrik - Varja Hrvatin (poročilo z dogodka)

Trubarjeva hiša literature, 9. november 2017 ― V sredo 8. novembra smo se v Trubarjevi hiši literature zbrali na zaključku druge delavnice VZKRIK, v objemu občutno zajetnejšega števila publike kot prvo leto. Nekateri obiskovalci so s prisotnostjo na napačnem dogodku nenamerno odprli performativnost nadaljujočega dogajanja. Večer se je predstavil z uvodnim nagovorom glavne organizatorke Brine Klampfer, ki nas je popeljala skozi idejno zasnovo delavnice VZKRIK, njen razvoj ter princip dela pod mentorstvom (večkratne) Grumove nagrajenke, dramatičarke in vsestranske gledališke ustvarjalke Simone Semenič.
Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Ki jo je megla prinesla: pokora in potop v Mokušu

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. november 2017 ― vir slike: emka.si Tam nekje, kjer se krvavi večerni sij sreča z nočnim življem, odločajoč se med praznim počitkom in prepolnim hrupom more, se skriva kraj pokore. Najbrž ga ima vsakdo. Tja večinoma ne prideš, ker bi si tega želel. Tja prideš zato, ker te je nekaj tja poslalo. In mnogo se mučiš, preden tja dospeš, a ko skrivalnic očem vidno zmanjka pohlepa, se prične trdo delo za smislom, pomenom in odrešenjem. Kraj pokore ni lep. Ni prijazen. In ne gre ga soditi po vatlih vsakodnevne tlake. Slednja z brozgarjenjem v tem pozabljenem kraju nima ničesar. A vsakdo najbrž ima kraj, kamor odide na pokoro. Bolečo, grozljivo in čudaško. Takšen kraj je Mokuš. O njem je pisal Feri Lainšček že pred skoraj četrt stoletja. V Kondorju pravkar izdano mojstrovino Ki jo je megla prinesla lahko beremo skupaj z odlično spremno besedo Urbana Vovka in obsežno avtorjevo bibliografijo, ki jo je sestavil kolega Matjaž Hočevar.Ki jo je megla prinesla je Lainščkovo delo, ki je prvič izšlo že leta 1993, zanj je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada in po knjižni predlogi s tem naslovom je bil posnet tudi film Mokuš. V knjigi sledimo pravzaprav dvema zgodbama. V glavni sledimo kaplanu Jonu Urskemu, ki je napačno ravnal s cerkvenim premoženjem in zato ga čakam zagovor pri škofu. Ta seveda ni nič kaj navdušen nad njegovim početjem in mu zategadelj naloži pokoro. Oditi mora za dušnega pastirja in obnoviti cerkev v kraju, ki nosi ime Mokuš. Hkrati pa izvemo tudi zgodbo o tem, kako je Mokuš postal tako puščoben kraj, preplavljen z vodami. V zgodbo Urskega se prepleta tudi zgodba prejšnjega, zadnjega duhovnika Talaberja, ki je služboval v Mokušu. To je zgodba o njegovem grehu, ki ga je našel, ko ga je dohitela preteklost in ljubezen bivšega življenja. Zgodba o tem, kako je v noči, v kateri ni moglo biti pravega upora, strast povila dete. Dete župnika, ki gleda proč in tiste, ki jo je megla prinesla. Dete postane Mali in Mali tudi ostane. Slepi otrok, ki sedaj, po mnogo letih živi v zak
še novic