Ene in drugi

Ene in drugi

Airbeletrina, 18. marec 2018 ― In zdaj sem tu. Pot se sicer še naprej vije med otoki, a vonj v zraku se je spremenil in svetloba je postala drugačna – bolj oranžna, kot bi bil njen izvor središče pomaranče. Durrellov Aleksandrijski kvartet je bil prva knjiga, ki sem jo postavil na polico svojih najljubših knjig. Temeljni kamen. In po njej sem, vsaj v nekaterih grobih obrisih, meril vse ostale knjige, ki so ji začele delati družbo in ji delajo družbo še danes. Te knjige pa niso bile samo zajetni romani, čeprav jih je tam kar nekaj, ampak tudi druge vrste pisanja. Esejistika, spomini, dnevniki, kratka proza. Poezija je drugje. Aleksandrijski kvartet je imel in še vedno ima v lasti tisto visoko, najvišjo, kraljevsko jezikovno umetelnost, ki seveda ni sama sebi namen, ampak je samo sredstvo (verjetno glavno in tudi glavni nosilec), ki drži in nosi zgodbo, zaplete, plasti asociacij in bralca vodi v osuplost, katere namen in posledica je užitek in hkrati tudi nekakšna dolgotrajna
Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. marec 2018 ― vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna.  Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina. "Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]   Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izb
še novic