Konteksti (Tomaž Bešter), 5. april 2018 ― vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti. »To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« …  Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tu