Konteksti (Tomaž Bešter), 28. avgust 2018 ― vir slike: vigevageknjige.org Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve. Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede. Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi. Obrazi začudenja, običajne mimobežnosti, radovednosti, razočaranja, žalosti in samote. Obrazi sumničavosti in skrivnosti, obrazi otroške zvedavosti. Te obraze bo pisana beseda prikazala povsem drugače, kot to stori risoroman. Najbrž včasih bolje, spet drugič slabše. A tudi tu gre avtor risoromana bolj naproti bralcu, saj se vse tisto, kar sem zapisal zgoraj, lahko nepreklicno vtisne v pogled gledočega s svojo silovitostjo, zatemnitvami, poudarki, prehodi in čustvi, z vso mirnostjo, ki jo takšen, lahko tudi asketski risoroman, premore.Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo kompleksne vsebine, kjer se meša tako čustvo kot temeljni premislek o dojemanju sveta, na način dojemanja narisanih črnobelih podob, z zelo malo besedami. A tam, kjer so, so zelo pomembne. Natančno odmerjene in smelo uporabljene, saj tvorijo smisel sveta in človekove