Trubarjeva hiša literature, 30. januar 2019 ― Tretja, predzadnja knjiga Neapeljskega cikla skrivnostne Elene Ferrante, italijanske pisateljice, ki se že dolga leta uspešno skriva za psevdonimom, velja med vsemi štirimi za najboljšo. Verjetno zato, ker je izmed vseh najbolj politična in provokativna, čeprav »žrtve« ferrantemanije težko izberemo najljubši del – vsak namreč ponuja nekaj čisto svojega, prav noben pa ne jenja v tekoči pripovedi, izdelanem, a ne izumetničenem jeziku, in pisanem naboru likov, ki na vsakem koraku presenečajo. Zato je vsaka knjiga zase najbolj ključna glede tem, ki jih odpira. V prvi knjigi (Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, 2016) smo spoznali čiste začetke prijateljstva med Eleno Greco in Lilo Cerullo, ki kot dekletci odraščata v revni neapeljski četrti. Poudarek je seveda na njunem odnosu, ki je že od začetka zelo iskren, a tudi tekmovalen, saj sta obe zelo sposobni in inteligentni, a izhajata iz okolja, ki izobrazbe ne ceni in spodbuja, zato se borita vsaka na svoj način. Druga knjiga (O novem priimku, Cankarjeva založba, 2017) ju spremlja med odraščanjem, ko se njune poti že začnejo razhajati, saj se Lila hitro poroči, Elena pa gre na univerzo in napiše knjigo, ki je precej uspešna. V pričujoči tretji knjigi z naslovom O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, pa spremljamo odrasli ženski, ki vztrajata vsaka pri svojem, čeprav sta njuni zgodbi nerazdružljivo prepleteni. Z njunim odraščanjem se skozi knjige spreminja tudi družbeno ozadje; na začetku so v fokusu predvsem sosedi, znanci, zelo majhen košček sveta, kjer pa se že kažejo hierarhične razlike, kasneje se s potovanji in spoznavanjem novih ljudi širijo tudi njuna obzorja in spoznanja, pa tudi dvomi, zdaj pa postane dogajanje politično, saj sta udeleženi v demonstracijah na fakulteti in v tovarni, upirata se družbenemu sistemu in ne pustita, da bi ju potlačil.