Airbeletrina, 17. april 2019 ― Ni je do otroštva krivičnejše trditve, kot je ta, da gre za brezskrbno obdobje. Otroštvo, pa četudi položeno v kar najbolj skladno družinsko okolje, je dobesedno prepojeno s skrbmi in nelagodjem. Vsak šolar ve, da se lahko kadar koli in brez pravega razloga karte v razredu premešajo in postane iz danes na jutri glavna tarča posmeha, izobčenec, največji luzer. Otroštva ne gre jemati zlahka. O tem razmišljam letošnjo pomlad, ko me je raziskava za doktorsko nalogo pihnila v odročno islandsko vas, kjer pomagam v lokalni osnovni šoli. Neumorno tekanje teh malih ljudi se morda v očeh večjih zdi »brezskrbna igra«, a če gledamo dovolj dolgo, bomo v dvajsetih minutah glavnega odmora uzrli točno toliko krutosti, preračunljivosti, nasilja in osamljenosti kot v svetu velikih. Morda, si mislim, so

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. april 2019 ― vir slike: modrijan.si Medtem, ko se že strastno prepogibam nad branjem in iskanjem španskega ministra za šolstvo v zadnji Zafonovi knjigi Pokopališča izgubljenih knjig, se sedaj vračam k branju čisto drugačnega gradiva, ki mi je v privlačni govorici zopet približevalo čas druge svetovne vojne, a še bolj kot to neko temeljno človekovo gesto preživetja, ki je prisotno v vsem, kar ga obkroža in ogroža. Gre za roman Siegfrieda Lenza, ki je zaradi časa in prostora, v katerem je nastal, pa tudi zaradi vsebine ter njene interpretacije v političnem kontekstu tega istega časa in prostora dolgo ostal v predalu in je bil tako izdan posthumno, pred nekaj leti pravzaprav. Izvrstni roman nosi naslov Prebežnik. Okoliščine nastanka in burna usoda neobjave besedila je odlično popisana v spremnem besedilu na koncu romana, ki ga je spisala Kristina Jurkovič; roman je marca letos v prevodu Ane Jasmine Oseban izdala založba Modrijan. Bolj kot samo osnovno dejanje Prebežnika, torej prebeg na drugo stran, je to roman o vojaku nemške vojske, ki se skozi norosti druge svetovne vojne nekje na vzhodni fronti sooča s strahom pred smrtjo, fantazmatskim okvirjem fanatičnih privržencev ideologije, sanjarjenjem o prihodnosti, ljubeznijo in predvsem temeljno gesto humanizma, s katero skozi dvojno krivdo doživlja svojo eksistenco. Prebežnik, ki je kriv prebega in kriv je umorov, išče pomiritve. In medtem ko je napenjal ušesa v globino zatohlega sveta preteklosti, medtem, ko se mu je zdelo, da vidi svoje nizko, široko čelo, svoj mišičasti vrat in od sonca posvetljene lase v oddaljenem zrcalu vodnjaka, v zrcalu minulega, preživetega in prestanega – medtem ko se mu je vse to dogajalo, so iz megle časa vznikale podobe njegovega spomina. Roman ima prolog in epilog, glavnina dogajanja pa je vmes. Začetek in konec razkrivata dogajanje po koncu vojne, ko je že vse mimo. A bistveno vplivata na razumevanje romana. V prvem delu sledimo junaku Walterju Proski, ki se odloči poslati pism