Sodobnost, 20. marec ― Mateja Bedenk Košir   Vidiš me, torej sem O Snegu Marjane Moškrič   »Še vedno ga je zalivala s pogledom,« s temi besedami pisateljica nagovarja naravnanost, pozornost na drugega in te besede tudi v meni vzbudijo občutje ugodja in zadrege. Edo, glavni junak mladinskega romana Sneg Marjane Moškrič, bi se ob poplavi teh občutij najraje pogreznil v zemljo, a hkrati hrepeni po še. V romanu se v podtalju izrečenih misli in dejanj junakov neprenehoma prepletata dve rdeči niti: vprašanje potrebe po pripadnosti, ki je lastna nam vsem, in tema osamitve posameznika. Tudi slednjo pozna marsikdo od nas, tudi če ni doživel družinske ali širše socialne travme ali zlorabe, dovolj je že, da so te kot najstnika izločili sovrstniki, ki si jim želel pripadati. In želel si si. Kot izločen si trpel muke, počutil si se manjvrednega, soočal si se s peklenskimi dvomi vase.   ***   Želja po pripadnosti je močna, kot bi bila zapisana v gensko vijačnico naših celic. Čemu? V bistvu ima ta gon osrednjo preživitveno funkcijo tako za človeka kot za večino živali. V skupini si zaščiten fizično, pa tudi zato, ker v skupini vsak posameznik prida eno ali več svojih sposobnosti, kar skupino bogati v preživitvenem in kreativnem smislu. Poleg tega pa kot posameznik, ko si povezan z drugimi, pridobiš tudi to, da posamezniki drug drugega zrcalimo. V odzivih drugih nate torej izveš, kdo pravzaprav si, in se hitreje razvijaš. Kreativnost prihaja iz odnosov, bi lahko rekli. Seveda je kar nekaj introvertiranih posameznikov, ki jim je odnosnost naporna in jim jemlje energijo. Taki ljudje hodijo v družbo redkeje in si morajo po druženju napolniti baterije s tem, da počnejo nekaj, kar imajo radi (vrtičkanje, tek, hoja, branje …). V vsakem primeru pa je odnosnost koristna, celo nujna za razvoj posameznika, čeprav je mnogokrat tudi izrazito naporna. Fizično in psihično nasilje, vojne, želja po absolutni nadvladi in podobno ne spadajo v svet otrok in mladostnikov. To je izključno svet