Airbeletrina, 24. marec ― Marguerite Duras: Zamaknjenost Lol V. Stein (Litera, 2019, prevod Barbara Pogačnik) »Zakaj se mi je prav ta knjiga zapisala v spomin? Ker imam zelo rada psihološke romane, psihodrame, filme, kjer je drama, kak zaplet in kjer obravnavajo pogled v dušo, največkrat v zapleteno dušo,« je v podkastu Območje lagodja povedala naša tokratna sogovornica Miša Molk, nagrajena novinarka, scenaristka, urednica in televizijska voditeljica, povezovalka prireditev, pa tudi nekdanja varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev na Radiu in televiziji Slovenija ter brez dvoma strastna bralka. O njeni strasti do branja priča podatek, da se s knjigo lahko druži tudi do tretje ure zjutraj. Zamaknjenost LOL V. Stein pa jo je še prav posebej zagrabila in potegnila k sebi: »Zelo zelo hitro sem jo prebrala. Namreč, moje knjige so izjemno popisane, ta pa je bila čista, kar pomeni, da je samo stekla skozme.« Knjigo, ki je stekla skoznjo, je napisala francoska pisateljica, dramatičarka, scenaristka in filmska režiserka 20. stoletja Marguerite Germaine Marie Donnadieu, ki je ustvarjala pod psevdonimom Marguerite Duras (1914–1996). V slovenščini imamo poleg njene Zamaknjenosti še avtobiografski roman Ljubimec, kratki roman Moderato Cantabile, zbirko kratke proze Bolečina in eseje Pisati. V literaturo in filme je pogosto vnesla sebe in svoje izkušnje, vendar ne tako, da bi bile neposredno razvidne. Nasploh je skrbno raziskovala teme ljubezni in ob tem psihološko zapletene intimne odnose, izgube, želje, spomin, kolonializem in ženskost. Francoski filozof Jacques Derrida je dejal, da je to ženska, ki ji je uspelo prisiliti tišino, da spregovori.     Tišina še kako govori tudi v romanu Zamaknjenost LOL V. Stein. Narativno je zgodba minimalistična: pripoveduje o treh ženskah in treh moških, povezanih v dva ljubezenska trikotnika. Naslovna junakinja Lol se za lep čas izvzame iz resničnega sveta, potem ko na plesišču skupaj s sošolko spremlja svojega zaročenca, kako iz njenega življ

Airbeletrina, 21. marec ― Kaj sledi koncu zgodovine? Začetek intervjuja! Francis Fukuyama (1952), ameriški politolog z doktoratom iz političnih ved na Harvardski univerzi, je leta 1989 v odmevnem eseju The End of History? razglasil konec zgodovine in veliko zmagoslavje liberalne demokracije. Ta teden je med nas prikorakal z novo knjigo pod pazduho. »Menim, da je liberalizem danes po svetu resno ogrožen. Če je nekoč veljal za nekaj samoumevnega, je danes napočil čas, ko je njegove odlike nujno znova jasno artikulirati in počastiti,« ugotavlja v uvodnih stavkih razprave Liberalism and Its Discontents, ki jo je v Liberalizem in njegove tegobe prevedel Andrej E. Skubic. Svetovno slavni avtor, te dni pri nas na Festivalu literature sveta – Fabula gost Beletrine, sedi v avli ljubljanskega hotela. Poslovi se od novinarke, se rokuje z naslednjim spraševalcem v vrsti, iz žepa na prsih potegne prepognjen list, prečrta še eno ime, na hitro preleti naslednja na seznamu intervjujev … in ošine knjigi na mizici pred sabo – slovenski izdaji njegovih knjig, poleg nove še Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji (Our Posthuman Future: Consequences of the Biotechnology Revolution), ki je leta 2003 pri Učilih izšla v prevodu Urške Pajer. Človek, ki je oznanil konec zgodovine, prikima: začnimo! Francis Fukuyama: »Ko se obrneš stran od demokracije, ne vidiš prav privlačnih možnosti.« (Fotografija: Andraž Gombač) Intervju bo objavljen v petek, na svetovni dan poezije. Pa začniva z njo. Kaj vam pomeni poezija? »Huh, moram priznati, da od študijskih let nisem kaj dosti segal po njej. Na fakulteti sem študiral tudi klasično umetnosti in primerjalno književnost, takrat sem seveda prebral veliko poezije, a me je bolj zanimala klasična literatura, ne sodobna poezija. Na tem področju sem res bos. Ne poznam sodobne poezije.« Vas v leposlovju bolj privlači proza? »Pa še to samo določena …« »S pomočjo znanstvenofantastičnih del odkrivaš, koliko optimizma ali pesimizma j