Airbeletrina, 11. april ― Najbrž večina obožuje albume z največjimi uspešnicami. Na njih so vse pesmi, ki so ti tako zelo všeč in ki si jih vedno izbirčno odbiral z vsakega od albumov. No, tako je bilo seveda takrat, ko ti pretočne storitve še niso omogočale, da lahko kadarkoli poslušaš prav tisto pesem, ki si jo želiš slišati. Umetnost snemanja kaset s kombinacijo natanko tistih pesmi, ki jih izbereš sam, da sploh ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo človek potrebuje, da posluša celoten album, na katerem mu je všeč samo nekaj pesmi, se je popolnoma izgubila. Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Kar naenkrat si lahko na enem samem CD-ju (ne vem, ali si na tem mestu sploh upam omeniti kasete?) poslušal najbolj priljubljene pesmi, med katerim ni bilo niti ene takšne, ki bi jo želel preskočiti. In prav to me pripelje do rimskega zgodovinarja Livija. Z njim sem bil sicer tudi že prej bežno seznanjen, vedel sem, denimo, da je napisal Zgodovino Rima, zagotovo pa je nikoli nisem prebral in bi lahko samo ugibal, o čem je govorila njegova knjiga. Nekatere zgodbe sem sicer poznal v skladu z načelom osmoze, saj sem videl slike prizorov, o katerih so govorile, ali pa sem prebral zgodbe drugih pisateljev, ki so se navezovale na Livijeve zgodbe. Horacij, ki junaško brani most dovolj dolgo, da celotni vojski prepreči zavzetje Rima. Ali pa spor med Romulom, ki je pozneje ustanovil Rim, in njegovim bratom Remom. Ne pozabimo niti na Cincinata, ki je zapustil svojo kmetijo, rešil Rim in postal vojni junak, nato pa se kot pridni deček vrnil na kmetijo, namesto da bi užival v svoji na novo pridobljeni diktatorski oblasti. Nisem pa vedel, kje so bile te zgodbe zapisane prvič. Jih je zapisal Plinij? Ne, njega je bolj zanimalo naravoslovje, kajne? Albumi z največjimi uspešnicami so kot prvi naznanili skorajšnji konec potrpežljivosti. Izkazalo se je, da je večino teh zgodovinskih anekdot, ki nas, ko jih preberemo, navdajo s tako zadovoljujočim občut

Knjižnica Slovenska Bistrica, 10. april ― Majda Temnik: »Sadike bodo kvalitetne, če bodo imele dobro koreninsko grudo.« Tudi ta prvi ponedeljek v aprilu je v čitalnici osrednje knjižnice Slovenska Bistrica potekalo redno vrtnarsko srečanje, ki ga vodita Majda in Katja Temnik iz Zeliščnega vrta in Kmetije Majnika. Tokrat sta uvodoma obiskovalcem predstavili delovanje ter namen Knjižnice semen njeni skrbnici Janja Halužan in Tanja Jakolič. Knjižnica semen predstavlja enega izmed pomembnih načinov ohranjanja biotske pestrosti kulturnih rastlin. Temelji na preprostem, a dragocenem načelu – brezplačni izmenjavi semen. S svojo prisotnostjo v lokalnem okolju prispeva h krepitvi skupnosti, spodbuja deljenje znanja in dobrih praks ter ozavešča o pomenu varovanja in ohranjanja domačih semen. Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica se je projektu, katerega nosilka je Goriška Knjižnica Franceta Bevka, pridružila marca 2024. Pri predstavitvi Knjižnice semen sta skrbnici izpostavili raznovrstne aktivnosti s partnerjema v projektu: Majdo in Katjo Temnik iz Zeliščnega vrta in kmetije Majnika, ki skrbita za širjenje znanja med odraslimi, ter Kim Mezga, ki zastopa Inštitut SeMe, okoljsko ozaveščanje in trajnostni razvoj, s katerima organiziramo poučne Male vrtnarske akademije, namenjene otrokom. Zatem sta Majda in Katja Temnik predavali o vzgoji sadik iz domačih semen in tudi tokrat nanizali ogromno uporabnih informacij. Kakšni izzivi nas čakajo pred začetkom vrtnarske sezone, kako ravnati z izbranimi semeni, na kakšen način jih zaščititi pred različnimi boleznimi pred setvijo, kam jih je najbolje posejati, kakšno zemljo uporabiti, kako in s čim jih zalivati in gnojiti ter nenazadnje, v kakšnem prostoru nam bo uspelo vzgojiti zdrave in najbolj odporne sadike, preden jih bomo presadili na prosto. Srečanja niso le priložnost za pridobivanje novih znanj, temveč tudi prostor za izmenjavo dobrih praks. Udeleženci z veseljem delijo svoje izkušnje in zastavljajo vprašanja, predavateljici pa znata s pomočjo bogatega

Airbeletrina, 9. april ― V prvih pomladnih dneh smo se podali v Medvode, v hišo, kjer bivajo zakonca Vovk, njuna sinova in dve psički, ena malce starejša, druga pa polna energije in čudovito radovedna. Urban Vovk je seveda v knjižnih krogih dobro znan, je namreč avtor in prevajalec, za njim pa je tudi že 24 let urednikovanja, od tega osem let na Beletrini, kjer je zadnja štiri leta glavni urednik. Valentina Vovk pa je znana predvsem kot avtorica scenarijev za televizijsko oddajo Ambienti, Ljubljančanom ter domačim in tujim turistom pa kot solastnica trgovine Parada na Mestnem trgu v Ljubljani. Vendar niti ona ni le bralka, temveč je tudi knjižna ustvarjalka, in je tako med drugim prispevala besedila za knjigo Delavnica, polna nereda, ki v ospredje postavlja sodobne slovenske rokodelce in oblikovalce. In kakšne so knjižne police v domu knjižnega urednika in stilistke za interier, sicer po izobrazbi umetnostne zgodovinarke? Pravilo: Knjige pridejo in zato morajo nekatere oditi V enodružinski sodobni hiši Vovkovih knjige domujejo uradno na treh lokacijah: na knjižnih policah v kuhinji, kjer so stare in sodobne kuharice, po katerih najraje lista Valentina, nekaj knjig večjega formata, predvsem strokovna literatura in umetnost, je na hodniku, velika večina pa v Urbanovem kabinetu, kjer so knjige urejene žanrsko (kratka proza, romani, eseji, poezija, fotografija …), znotraj žanra pa po abecedi. Kabinet so namreč tudi načrtovali kot knjižnico, in to tudi je. »Sem zelo slaba v odnašanju stvari, jih več prinašam. Vendar pa Urban zna to dobro vzdrževati in res skrbi, da morajo nekatere knjige oditi, če pridejo nove.« V njunem prejšnjem domu, stanovanju, prav tako v Medvodah, na katere sta zelo navezana, so bile knjige tudi v spalnici in otroški sobi, vendar je nabiranje prahu slabo vplivalo na počutje nekaterih družinskih članov, in zato pravilo, da knjig po spalnicah ni. Seveda se sinova tega ne držita tako zelo, toda saj vemo, da so najstniške sobe prostor zase (predvs